Boleče in na videz brezglavo dejanje Putina je razložilo kar nekaj verodostojnih komentatorjev, ki pa se domačega Putina (še) ne dotaknejo. Ta navzven še naprej igra »državnika«, »mirovnika« in »demokrata«, znotraj, v Sloveniji, pa gre prav po putinovski poti. Pri tem mu izdatno in odločilno pomagajo Borut Pahor (zadnji zapis Polone Jamnik v Dnevnikovih pismih o njegovih grehih je nadvse jasen in poveden!) in seveda že odpisane duše sledilcev, ki še ne vedo, da naš Putin izdajalcev ne nagrajuje. Prav tako ne nagrajuje »državotvornih« strank tipa NSi; ko jo bo do konca izrabil za prevzetje vitalnih vzvodov države, jo bo izpljunil. Prav žalostno je videti nezrelega Tonina, kako opravlja še zadnja umazana dela za velikega vodjo in mu s svojim telesom krije hrbet.
Udeležil sem se zadnjega petkovega protesta, o katerem ni poročala nobena televizija (tudi Pop TV ne, so pa na dolgo in široko modrovali o Ukrajini!) in na katerem se je kljub zelo slabemu vremenu zbrala ozaveščena množica, ki je poslala vladajoči garnituri nova boleča sporočila. Dragan Petrovec je jasno opisal greh izbrisa, hčerka izbrisanega Todorovića pa je prebrala pismo njegove žene, ki je citirala tudi nadvse zgovoren stavek svojega moža takoj po izbrisu: »Odrezali so mi obe nogi in zdaj zahtevajo, da tečem maraton…« Pri večernih Odmevih pa je novinar Bergant spet nekaj opletal z levimi in desnimi, namesto da bi jasno pokazal na konkretne odgovorne za ta zločin.
Ruska Putinova zgodba govori o izgubljeni Evropi, ki ni znala niti pravočasno spoznati glavnega krivca za težave Ukrajine – ZDA in njihov Nato, ki skrbijo za stalno napetost in vojne spopade v svetu, primeri so Kuba, Koreja, Čile, Irak, Libija, Afganistan itd. – niti pravočasno in učinkovito zaščititi demokracije v poljskem in madžarskem primeru. Slovenija, ki postaja kopija obeh omenjenih držav, svojo ceno že plačuje z odmiranjem ključnih sistemov družbe, pokonci jo drži le še civilna družba, ki edina še lahko preusmeri tok dogodkov v prihodnosti. Poveden je trenutek z zadnjega protesta v petek, ko je policist z megafonom samo začel opozarjati, da shod ni najavljen, pa se je nesrečnež takoj izgubil v temi, ko je množica kot velikanski živ organizem z instinktivno in trenutno reakcijo (preglasila je policista) izločila tujek.
Zdaj vem, da bo 24. april ali praznik demokracije ali pa njen pogreb.
Srečo Knafelc, Krvava Peč