Zunaj strateških preigravanj vpletenih in tistih, ki pogledujejo proti Rusiji in njeno dejanje preračunavajo v svojih geostrateških politikah, pa so vedno znova ljudje, ki jih vojni konflikti preženejo z domov. Ljudje na begu, begunci, tisti, ki v avtomobilskih kolonah zapuščajo konfliktno območje in kmalu – precej verjetno – širšo Ukrajino. Kajti zelo malo je gotovosti, da bo območje vojne v resnici zelo lokalizirano. Za številne ljudi je današnje jutro signal za beg. In kot v vseh vojnah – nikoli ne morejo oditi vsi, zato je treba imeti v mislih lokalno prebivalstvo, ki ostaja, in tiste, ki so že na begunskih poteh.
O njih, ljudeh na begu, beguncih, je zaenkrat še malo govora. Mediji poročajo, da so sosednje države pripravljene sprejeti begunce, denimo Poljska in Češka. V začetku tedna piše Guardian, da se srednjeevropske države na zahodni ukrajinski meji pripravljajo na potencialni pritok milijonov beguncev v primeru obsežnejše ruske invazije. Poljska pa že predstavlja dom okoli dvema milijonoma Ukrajincev.
Kljub naraščajočim in obsežnim humanitarnim potrebam je ohranjanje prisotnosti agencij Združenih narodov v Ukrajini še nejasno, prav tako, kako dolgo in kako bodo humanitarne organizacije sploh lahko operativne na terenu. Verjetno bodo humanitarne aktivnosti prenesene na mejo, kjer bo potrebne največ pomoči razseljenim osebam. Ali pri njihovem odhodu v sosednje države.
EU še ni razglasila načrta podpore za ljudi, ki jih je vojna neposredno prizadela. Tu ne gre za sankcije, tu gre za jasne rešitve sprejemanja ljudi in njihove oskrbe, in to onkraj dolgih formalnih procedur.
V Sloveniji je s strani političnih akterjev na ožjo temo preganjanja ljudi zaradi oboroženega konflikta v Ukrajini, pričakovano, molk. Med nevladnimi organizacijami je Karitas kot del evropske mreže že pristopil k zbiranju finančne pomoči. Prispevke je mogoče nakazati preko telefonskega doniranja. Kot vselej se je aktiviral kritični del civilne družbe, ki že kontinuirano nasprotuje agresiji in vojnam vseh diktatorskih režimov. Mnogotere odzive, tudi akcije civilne družbe in NVO, gre pričakovati v naslednjih dneh.
UNHCR, visoki komisariat Združenih narodov za begunce, je izrazil močno zaskrbljenost zaradi vojnih konfliktov in poudarja: humanitarne posledice za civilno prebivalstvo bodo uničujoče. V vojni ni zmagovalcev, a nešteto življenj bo raztrganih. Prav tako apelira, da vlade sosednjih držav ohranijo meje odprte za tiste, ki iščejo varnost in zaščito, in sporoča, da bo okrepil svoje delovanje v Ukrajini. Poleg največjega globalnega akterja se za delo na terenu organizirajo številne manjše organizacije iz zahodne Evrope, ki se bodo aktivirale predvsem pri delu z begunci na Poljskem. Pomembna stalnica v begunskih gibanjih pa so vedno prve varne države, česar se nedvomno zavedajo Poljska, Slovaška in Romunija. Zdi se, da na Madžarsko pri tem nihče zares ne računa.
Spomniti velja, da so ukrajinski migrantski delavci prisotni v številnih zahodnoevropskih državah, zato gre pričakovati, da se bodo mnogi na begu oprli na svoje sorodniške in prijateljske mreže, denimo v Italiji, Nemčiji, Združenem kraljestvu itd.
Ne gre dvomiti, da smo dobili novo krizno žarišče v osrčju Evrope, ki bo vnovič aktualiziralo humanitarni potencial Evrope. Lahko sicer ugibamo, ali bo šlo »zgolj« za kak milijon ali pa – bolj verjetno – pet ali celo več milijonov razseljenih. Ti ljudje na begu potrebujejo na svoji strani trdno in jasno evropsko politiko, ki bo varovala njihova življenja pred bombami in vsakovrstno vojaško agresijo ter spoštovala in zagotavljala njihove pravice ter temeljne svoboščine. To potrebujemo vsaj v enaki meri, če ne še bistveno bolj kot sankcije, ki jih je napovedala EU. Obsežni vojni konflikti v zadnjega pol stoletja kažejo, da je begunsko vprašanje na mizi še dolgo potem, ko potihne rohnenje orožja.
Simona Zavratnik, sociologinja, Ljubljana