Za gradnjo letnega gledališča in proti njej

Prvič, v pozivu ne trdimo, da je v Tivoliju preveč obiskovalcev. Trdimo, da je park danes veliko bolj obremenjen, kot je bil pred skoraj sto leti, in da je Tivoli danes prostor, v katerem ljudje vse bolj iščejo mir in stik z naravo. Nova gradnja bo platforma za program, ki bo na jaso na stiku med mestnim gozdom in parkom privabljal veliko število obiskovalcev sočasno ter sprožil dodatno obremenjevanje parka s prometom (dostava), hrupom (ozvočenje), osvetlitvijo in začasnimi objekti (kemična stranišča idr.). Uvajanje tako strukturiranih vsebin je v nasprotju s spontano rabo in primarnimi funkcijami parka. Celoten krajinski park potrebuje predvsem dobro vzdrževanje in celostno upravljanje.

Drugič, predlagatelji zavračajo poziv k javni razpravi s trditvijo, da je bil leta 2018 organiziran posvet Misliti Tivoli in da je postavitev letnega gledališča vključena v Strategijo razvoja kulture v MOL 2016–2019, kar naj bi upravičevalo poseg. Naj pojasnimo: strokovni posvet Misliti Tivoli, ki ga je leta 2018 organiziralo Društvo krajinskih arhitektov Slovenije, je bil posvečen izzivom celovitega upravljanja mestnega parka, konkretni načrti glede Plečnikovega letnega gledališča na posvetu niso bili predstavljeni in niso bili predmet razprave. V zvezi z lokacijo sta bila omenjena čiščenje zarasti in možnost za prvotno dejavnost. Tudi aktualna Strategija razvoja kulture v MOL 2020–2023, z usmeritvami do leta 2027, v povezavi s Plečnikovim avditorijem predvideva le vzdrževanje parkovne površine na lokaciji nekdanjega avditorija. Javna razprava o predlogu bi se morala odviti pred odločitvijo o gradnji, saj gre za spremembo, ki bo pomembno vplivala na park – opozarjamo, da v veliki meri negativno. Doslej javnost tudi ni bila seznanjena s tem, kako naj bi to gledališče delovalo, kakšen naj bi bil program, kdo naj bi ga upravljal in financiral.

Tretjič, informacija o gradnji je sprožila polemične odzive prav zato, ker o nameravanem posegu ni bilo ne strokovne ne javne razprave. Strokovna javnost in civilna družba tudi v Ljubljani vse bolj vztrajno opozarjata, da je o posegih v mestne zelene površine nujno treba voditi javno razpravo. Zaradi pomena, ki jim ga pripisujejo prebivalci, in zaradi koristi, ki jih zagotavljajo mestu, je treba o urejanju parkov in drugih mestnih zelenih površinah odločati skrajno preudarno. Pri presojanju ustreznosti posegov je treba razmisliti tudi o negativnih posledicah na prvi pogled sicer všečnih predlogov.