Ljudje smo nagnjeni k pozabljanju, starejši ko smo, pogosteje pozabljamo. Obstajajo pa stvari, ki večno ostanejo v našem spominu. Z razlogom. Prve(ga) tako ne pozabiš nikoli. Pa naj gre za poljub, ljubezen, seks… in tudi avtomobil. Ferrarija 125 S vsi tisti, ki so ga imeli priložnost videti v živo, nikoli ne bodo pozabili. Bil je namreč prvi štirikolesnik proizvajalca iz Modene. Da je (bil) nekaj posebnega, potrjuje dejstvo, da so izdelali zgolj dva.
11. maj 1947 bo za večno zapisan v zgodovino Ferrarija, saj so športnega 125 S prvič predstavili na dirkališču v Piacenzi. Vanj so vgradili 1,5-litrski 12-valjni motor, katerega moč je bila 118 konjev (87 kW), moč pa se je prenašala prek 5-stopenjskega ročnega menjalnika; večina dirkalnikov tistega časa je imela štiristopenjskega. Na premierni dirki je vanj sedel izkušeni Franco Cortese, a ciljne črte ni prečkal, saj je odpovedala črpalka za gorivo. Res škoda, saj je vodil večino dirke. Že dva tedna pozneje je na veliki nagradi Rima ferrari 125 S pobral vso slavo, pa čeprav se je med treningom avto zavrtel in je bil deležen manjšega popravila. V letu 1947 je dirkalnik zmago slavil na šestih zaporednih dirkah izmed skupno 13, na katerih je nastopil.
Ferrari je bil deležen veliko kritik
»Bil sem deležen kritik, češ da gre za preveč drzen eksperiment,« je tedaj dejal Enzo Ferrari, ustanovitelj istoimenskega podjetja. Dirkač Franco Cortese se je spominjal, da so bili številni ljudje prepričani, da je Enzo norec in da bo za razvoj 125 S zapravil vse svoje premoženje. Ko se je namreč v letu 1946 razvedela novica, da bodo v dirkalnik vgradili 12-valjni motor, se je to zaradi majhne prostornine večini zdelo neprimerno. Enzu ob strani je stal inženir Gioachino Colombo, ki mu je dejal: »Maserati premore odličen štirivaljni motor, Angleži imajo šestvaljnega, Alfa Romeo pa osemvaljnega. Zdi se mi, da bi v dirkalnik moral vgraditi dvanajstvaljnega.« Ferrari se je odzval: »O čem podobnem sanjam že vrsto let. Zavihajmo rokave!« Testiranja so začeli 12. marca 1947, motor pa se je vrtel vse do meje 6800, kar je bilo precej za tiste čase. Avto je bil nekaj posebnega tudi zato, ker je hitro pridobival hitrost, kar pa ne čudi, saj je tehtal vsega 650 kilogramov. »Tale dvanajstvaljnik je spominjal na električni motor. Vrtel se je z lahkoto, tako da si moral biti ves čas pozoren in dirkati z glavo, oči pa imeti usmerjene na tahometer,« se spominja Franco Cortese, ki je s 125 S (črka S simbolizira športno udejstvovanje avtomobila na dirkalnih stezah) dosegel maksimalno hitrost 210 kilometrov na uro.
Po bombardiranju tovarno zgradil znova
Čeprav je Enzo Ferrari moštvo Scuderia Ferrari ustanovil že leta 1929, je trajalo skoraj dve desetletji, da je razvil svoj prvi dirkalnik. Pred tem je namreč dirkalnike razvijal za Alfa Romeo. Leta 1939 je zapustil to znamko in ustanovil podjetje Auto Avio Costruzioni. Leto pozneje je predstavil dirkalnik tipo 815, ki pa zavoljo druge svetovne vojne ni imel večje konkurence. Med vojno so njegovo tovarno zavezniki bombardirali, leta 1946 pa jo je znova zgradil in začel razvoj 125 S, prvega štirikolesnika, ki je nosil Ferrarijevo ime. Izmed dveh šasij je veliko bolj znana 01C, ki je dosegla dve zmagi na dirkah. Leta 1974 je s popolno restavracijo kultnega dirkalnika začel guru restavriranja Bill Noon, ki je leta 2006 kontaktiral Ferrari, avto pa so obnovili še enkrat in je bil nedavno na ogled na Concours d'Elegance. Njegovo vrednost ocenjujejo na pet milijonov dolarjev. Nekaj posebnega so zagotovo zgolj ena vrata na sovoznikovi strani, na voznikovi pa je bil le izrezan panel, skozi katerega je voznik skočil v notranjost in zasedel mesto za volanskim obročem. 02C je bil že na pogled precej drugačen, saj je po obliki spominjal na ozko cigaro, takšno obliko so tedaj praviloma imeli dirkalniki formule 1.
Notranjost dirkalnika je bila špartanska in prav nič podobna luksuznim ferrarijem, ki so jih začeli prodajati v 60. letih minulega stoletja. Volanski obroč je bil ogromen in iz lesa, kraki so bili kromirani. Sedež je bil okrepljen, a ni imel niti vzglavnika niti varnostnega pasu, voznika in sopotnika pa je pred vetrom in dežjem ščitil zgolj par majhnih steklenih zaslonov. Kokpit je bil daleč od udobnega in nevaren, a o varnosti v dirkalniku tedaj ni razmišljal nihče. Zanimivo, da so motor iz 125 S pozneje uporabili v 125 F1, ki je bil prvi Ferrarijev dirkalnik formule 1, so mu pa moč sprva (leta 1948) s kompresorjem povečali na 230 in pozneje (leta 1949) še na 280 konjev. Čeprav 125 S ni tako lep kot na primer 250 GTO ali drugi ferrariji 50. in 60. let, pa predstavlja pomemben del zgodovine podjetja. Ne samo zato, ker gre za prvega ferrarija, temveč tudi zavoljo uspešnega dirkanja, pa čeprav nikoli zunaj meja Italije.