Mogoče res nisem po naključju meteorolog, saj prav uživam pri tem, kako se sedaj zima spreminja in pridobiva nekoliko prijaznejšo podobo z vsak dan daljšim obdobjem dnevne svetlobe. Ki neustavljivo potegne za sabo marsikaj. Nič se ne zgodi čez noč, a ta proces je kot ledenik, ki počasi polzi navzdol in ga nič ne more zaustaviti. Sploh se mu ne mudi, ve, da prihaja za vse svoj čas. Vsaj pri vremenu in podnebju je tako. Na milost in nemilost smo prepuščeni temu toku. Po mojem bolj na veliko milost, saj na to niti slučajno ne moremo vplivati, lahko pa rečemo tudi drugače, vsaj za to nam ni treba skrbeti.
In zakaj me že sredi zime obhajajo misli na pomlad, na konec najhladnejšega letnega časa? Ja, ker so spremembe že tako očitne. Sem pač človek, ki ima rad spremembe. Ne samo pri vremenu, tudi pri hrani, pa pri vinu – težko bi rekel, »to je pa moja najljubša jed«, ali »najraje pijem teran«. Ko me nekdo vpraša, katera je moja najljubša glasba, mu ne znam odgovoriti, saj je glasba tako raznovrstna, toliko je različnih dobrih skladb! In če bi me kdo vprašal, kje bi najraje živel v Sloveniji, se tudi ne bi znal odločiti. Verjetno je zato tako tudi pri vremenu, še toliko bolj, ker ima vsako vreme svoje značilne pojave, ki so si le bolj ali manj podobni, ne pa enaki, ker se vreme spreminja vsakič malo drugače in ker moram te spremembe že po poklicni plati čim bolje prepoznati in predvideti.
Letni časi le še dodatno povečajo število teh spremenljivosti, ki so del vremena in podnebja. Kaj boljšega za nekoga, ki ima to rad! Čeprav je po drugi strani največja stalnica prav predvidljivost letnih časov, saj po vsaki zimi pride pomlad in nato poletje in jesen. Če bi bilo pa še to vsakič drugače, bi bilo, najbrž, tudi zame preveč. Ravno to predvidljivo ponavljanje nam po svoje daje neko gotovost in mir.