Vloženega je bilo že veliko truda, denarja, ur, prva smučka in sedanja sta si zelo različni, le zunanjost je podobna. Močno smo šli naprej in spreminjamo stvari glede na želje tekmovalcev.
Preveč sem entuziast in preveč imam rad skoke. Velikokrat me to tepe. Pa saj ni vse denar, tudi človeški odnosi morajo biti vmes. Več kot vsak denar je vredno, ko tekmovalci rečejo, kot na primer Anže Lanišek ali Sara Takanaši, da ne potrebujejo nobenega denarja, le dobro smučko naj jim naredimo. Seveda je bilo vse to 'vau' ob prvih zmagah. A ne spimo na lovorikah, ne vozim se po vasi, češ, kaj smo naredili… Nič nismo, le večjo obvezo si ustvariš, ker je preveč mrhovinarjev, ki čakajo, da boš nekje zasmrdel in bodo kljunili v tisto rano.
Kar zadeva smuči, pa je bil zagotovo vrhunec svetovni rekord Roberta Johanssona z 252 metri. Toda največji uspeh je, če slovenski tekmovalci z domačo opremo mešajo štrene ali postavljajo in prestavljajo mejnike v svetovnem merilu. Vsak izdelek, ki ga narediš in zaživi, je poseben uspeh. Zato tudi obstajamo in delamo. Nedeljski dnevnik
