Težko bi si predstavljali, recimo, ministra za šolstvo in šport, ki bi nekega dne glasno ugotovil, da imamo v državi preveč nadarjenih mladih športnikov, zato jih bo treba nekaj prisiliti, da se začnejo ukvarjati s čim drugim, saj pomeni podpora različnim športnim zvezam, programom in tako naprej za državo preveliko finančno breme. Ali pa ministrico za kmetijstvo, ki bi zatrjevala, da resnično ne potrebujemo toliko kmetov in da je med njimi cel kup lenuhov, ki živijo zgolj od subvencij. Debelo ne bi gledali le športniki in kmetovalci, temveč še marsikdo, v vladi pa bi kolegu ali kolegici najbrž namignili, naj vsaj v javnosti svojih misli ne razpreda tako prostodušno. Vendar pa obstajajo izjeme – to so slovenski ministri za kulturo. Vasko Simoniti sicer ni prvi, ki je izjavil, da imamo umetnikov pri nas preveč, a se je med vsemi ministri doslej najbolj potrudil, da to stanje spremeni. Ta napor mu je pač treba priznati, pri tem pa omeniti še, da je za »odvečne« prepoznal predvsem tiste, ki delujejo v nevladnem sektorju, s katerim se aktualna oblast zaradi njegove svojeglavosti ne razume najbolj – ugotovitev, da je količina nevladnih organizacij ter samozaposlenih v kulturi »finančno nevzdržna«, je tako pristala celo v predlogu novega nacionalnega programa za kulturo. Pa čeprav sredstva, ki so namenjena neinstitucionalni dejavnosti, pomenijo le nekaj odstotkov celote kulturnega proračuna.
Tako ni presenetljivo, da je programski razpis ministrstva za kulturo, od katerega je v odločilni meri odvisno delovanje najpomembnejših nevladnih organizacij, že o...