O številnih »žrtvah« razmaha priljubljenosti športnih terencev, ki počasi dosegajo že neverjetno polovico prodaje vseh karoserijskih različic po Evropi, smo pisali že ogromno. Tudi dvoma o tem, kdo je zaradi njih potegnil najkrajšo, že nekaj časa ni več. No, na prav poseben način pa med »žrtve« lahko uvrstimo tudi številne karavane. Pa ne le tiste večje, ti so ob prihodu večjih športnih terencev, ki so vendarle prišli prvi, svoje kupce začeli izgubljati že pred časom, prav tako ne na majhne, ki prav zares nikoli niso osvojili src večjega števila kupcev. Merimo na karavane srednje velikosti, segmenta C. Ko so te pri večini znamk oblikovno spravili na raven, da so bili povsem primerljivi s svojimi kombilimuzinskimi različicami, nekateri celo atraktivnejši od svoje »osnove«, in ko so jih tudi cenovno slednjim toliko približali, da se je zanje zaradi dodane vrednosti, ki so jo predstavljali večji prtljažni prostori (mimogrede: ti so v marsikaterem avtomobilu celo presegli tiste iz razreda višje), odločalo vse več kupcev… Skratka, ko so končno zasijali v polnem sijaju, je bilo skoraj nemudoma vsega skupaj tudi konec, kot bi bilo na napačnem kraju ob napačnem času, saj je njihov bum skorajda povsem sovpadel z bumom športnih terencev. Proti katerim pa vsi potegnejo kratko.
A vse skupaj seveda ne pomeni, da ti karavani še vedno ne predstavljajo tako rekoč idealnega avtomobila za številne družine. Vsaj tiste, ki nimajo neomejenih finančnih virov. Čeprav spada v nekakšno povprečje, saj z ničimer prav zares ne izstopa toliko, da bi nas povsem navdušil (po drugi strani pa tudi ne v smer, da bi nas razočaral), je omenjeno trditev potrdil tudi karavanski fiat tipo. Ta tip avtomobila je sicer pred kratkim doživel prenovo, ki je bržčas najbolj vidna po tem, da ima na prednji maski zdaj namesto Fiatovega logotipa velik napis fiat, je pa lep dokaz, kako zelo zapostavljeni so številni avtomobili njegove vrste, ko gre za udobje med vožnjo in predvsem uporabnost.
Ne, tipo ne spada med atraktivnejše, najkakovostneje izdelane in najprostornejše avtomobile svoje sorte, a je v vsem omenjenem vseeno zelo spodoben štirikolesnik, ki za nameček vse skupaj zapakira v cenovno dostopen paket. Precej bolj, kot so to z vidika uporabnosti in marsičesa drugega številni njegovi manjši krvniki – mali in tudi srednje veliki športni terenci. Oblikovno torej ne bo izstopal, a mu po drugi strani njegova oblika zagotavlja, da bo lahko še dolgo časa skrival svoja leta. Ko se vanj usedemo, nas ne navduši precej velika količina precej trde plastike, a lahko pohvalimo udobne sedeže, digitalne merilnike za volanom, ločeno nastavljanje prezračevanja z ločenimi gumbi in stikali ter resda precej majhen, a povsem spodobno odziven osrednji zaslon na dotik. Ta je z vsemi funkcijami, tudi pri povezavi s telefonom, deloval brez težav ves čas našega druženja, kar pri nekaterih prejšnjih avtomobilih iz koncerna ni bilo samoumevno.
Tudi vozniških presežkov tipo ne ponuja. Volanski mehanizem je precej »mlahav«, dinamična vožnja v ovinkih mu ni v užitek, a vseeno je lega boljša kot pri (spet) večini višje »nasajenih« športnih terencev, če ga vozite zmerno, pa je lahko vožnja povsem udobna. Pa saj kaj drugega kot mirne in zmerne vožnje iz litrskega trivaljnika (v potniški kabini je lahko kar precej slišen) s 74 kilovati (100 konji), ki avto do stotice pospešijo v 12 sekundah, niti ne morete iztisniti. Ko ga vozite tako, bo tudi tak motor zagotovil mirno vožnjo, četudi boste precej napolnili njegov 550-litrski prtljažnik in bodo potniki, ki imajo tam zelo spodobno veliko prostora, sedeli tudi zadaj. Preverjeno!
Poraba je sicer od tovarniške odstopala bolj, kot smo vajeni v zadnjem času, odkar je v uporabi protokol WLTP, a 6,7 litra bencina na 100 kilometrov vseeno ni visoka številka (tovarniška znaša 5,8 litra). Kot to ob precej bogati opremi ni niti tista, ki označuje ceno – 19.990 evrov je za to, kar kupec dobi, sploh v primerjavi z nekaterimi malimi SUV… Da, precej ugodno.