Verjetno bomo konec leta 2021 hitro pozabili. A če si boste vendarle zaželeli pozneje osvežiti spomin na tole vremensko žalost, bomo imeli seveda meteorologi vse natančno zabeleženo in arhivirano. Če pa pogledamo malo dlje nazaj v 2021, je bilo vreme v tem letu po svoje kar zanimivo. Se morda spomnite zelo toplega februarja? Ponekod je povprečna mesečna temperatura zraka celo presegla 3 stopinje Celzija, kar je za povprečje zelo veliko. Februarska toplota nam je verjetno pozneje zakuhala aprilsko pozebo. Zaradi pretirano toplega vremena so se namreč začele prebujati rastline in kasneje se ta proces očitno ni več ustavil, le nekoliko upočasnil marca, ki je bil glede temperature povprečen. A temperaturno povprečen marec ima vlogo, da počasi prebuja naravo, kar je tudi letos počel. Če bi bil malo hladnejši, bi morda rastline začetek aprila, ko je prišlo do pozebe, pričakale nekoliko bolj »zaspane« in jih nizke temperature ne bi tako prizadele. Tako pa… Da, februar je bil kriv.
Ko smo že tako nagnjeni k temu, da moramo vedno najti krivca, pa če to kaj pomaga ali ne. Pogosto bi bilo bolje, da bi iskali rešitev težav, kot to, kdo je zanje kriv, saj s tem ničesar ne rešimo. Tako počnemo tudi pri vremenu in podnebju. Določili smo že vzroke, povzročitelje, »krivce«, pa se nič ne premakne na bolje, v »normalo«. In kaj je normalno? To so razmere, ki jih poznamo, v katerih smo (skoraj) doslej živeli in se jim prilagodili. Pa čeprav je človeštvo v preteklosti že doživelo marsikaj, na primer mini ledeno dobo v srednjem veku, ko je šlo marsikaj narobe, ko so ljudje trpeli, ko ni bilo hrane zaradi hladnih in deževnih poletij. A brati zgodovinske učbenike v udobnem fotelju je lahko, razumeti in podoživeti take krize pa veliko težje. Nekaj podobnega se je v preteklosti dogajalo ob izjemno močnih vulkanskih izbruhih, morda ne po vsej Zemlji.
Zdaj smo na vrsti mi. To, kar doživljamo, ni prijetno. Ponekod je že tako hudo, da so ljudje pripravljeni dati vse, kar imajo, pretrpeti mraz, vodo, vročino, izkoriščanje, pretepanje in druge načine »človeške prijaznosti«, da bi prišli tja, kjer bi lahko nekako preživeli oziroma kjer bi preživeli vsaj njihovi otroci. Ne bi vi naredili enako, če bi bili v njihovem položaju? Postajamo priča surovemu boju za obstanek? Postajamo »človek človeku volk«? Ali pa smo to že od nekdaj, a zdaj spet prihaja bolj na površje?
