Je že moralo biti tako, da sta bila režiserka in scenaristka Maja Weiss ter soscenarist in glavni akter v dokumentarnem filmu Beli bojevnik v črni oblekiIvan Kramberger ml. leta 2014 na razpisu Slovenskega filmskega centra dvakrat zavrnjena. Nato sta pustila idejo zoreti, na letošnjem razpisu pa vendarle bila uspešna. Weissova je z ekipo Bela filma in v koprodukciji z RTV Slovenija film posnela v rekordno kratkem času. Montažo je zaupala izkušenemu Juriju Moškonu, kamero pa Amadeju Bratužu, študentu medijske produkcije na Višji strokovni šoli Novo mesto, kjer Weissova tudi predava.
Odnos med intimo človeka in njegovo družbeno vlogo
»Že od nekdaj me izjemno zanima prav povezava med intimo človeka in njegovo družbeno vlogo, torej posameznik znotraj družbe,« pravi Maja Weiss. Oseminosemdeset minut dolg dokumentarni film razkriva zgodbo dveh Ivanov Krambergerjev, očeta in njegov vpliv na osamosvojitev Slovenije ter sina in njegovo raziskovanje očetovega dela za pripravo magistrske naloge. »To je zgodba sina v iskanju resnice o očetu, ki traja trideset let,« dodaja Weissova.
Ivan mlajši, ob umoru očeta je bil star šest let, v filmu skozi slikovno, zvočno in drugo arhivsko gradivo ter skozi intervjuje s tedanjimi politiki, zgodovinarji, novinarji, očetovimi sodelavci, prijatelji, znanci in člani družine odstira znane pa tudi doslej neznane trenutke iz življenja svojega očeta, izjemnega filantropa, izumitelja, predsedniškega kandidata. Kot mladenič je njegov oče poprijel za vsakršno delo, delal na več koncih Jugoslavije in tudi v tujini. Njegovo iznajdljivost so med drugim prepoznali v eni od nemških bolnišnic, kjer je nato popravljal dializne aparate in prispeval tudi nekaj izumov. Bolnišnicam v Jugoslaviji je pošiljal dializne aparate, zdravila, velik del denarja, ki si ga je prislužil, je razdal revnim.
Usodni strel iz lovske puške
Na volitvah za predsednika predsedstva SR Slovenije leta 1990 je kot samostojni kandidat dobil izjemnih 18,5 odstotka glasov in se uvrstil na tretje mesto, za Milanom Kučanom in Jožetom Pučnikom. Leta 1992 je ponovno kandidiral za predsednika, a volitev ni doživel.
Umrl je 7. junija 1992 na svojem predvolilnem shodu v Jurovskem Dolu. Ubil ga je strel iz puške. Še istega večera je policija prijela domnevnega storilca, 42-letnega Petra Rotarja, ki je dejanje najprej priznal, nato pa zanikal. Odsedel je devet let. »Še danes ne vem, zakaj sem takrat priznal,« so bile besede pred dvema letoma umrlega Rotarja.
Stol, na katerem so takoj po umoru odkrili jasno sled stopala, je na poti do policijske postaje izginil. Že med sojenjem so se porajali tudi dvomi o tem, ali je bil takrat 42-letni Rotar zaradi močne vinjenosti sploh sposoben natančno streljati. Umor Krambergerja tako še vedno ostaja zavit v skrivnost.
Politični ali vendarle osebni motiv?
Nekateri tedanji politiki, ki so sodelovali v dokumentarcu (predsednik države Borut Pahor, denimo, je povabilo zavrnil), verjamejo, da je šlo za politično motiviran umor, drugi, da za takšno trditev ni dovolj dokazov. A velika večina se je strinjala z besedami Lojzeta Peterleta, da je Kramberger »močno prispeval k civilni korajži«, pri ljudeh je dvigal samozavest, bil je odličen govornik, na političnem parketu pa je, kot je v filmu dejal Milan Kučan, »blažil ostre politične polarizacije, ki so se takrat pojavljale«.
»Eden najtežjih trenutkov zame, kaj šele za njegovega sina Ivana Krambergerja ml., je bilo nedvomno snemanje na sodišču. Kar smo tam slišali, je bilo izjemno pretresljivo,« trenutke s snemanja opisuje Weissova. »Gradiva je še ogromno. Če bi imeli več časa, bi gotovo odkrili še marsikaj. A kljub temu menim, da nam je uspelo odlično delo,« še dodaja.
