Lakota na jugu Madagaskarja

Na jugu Madagaskarja že več let ni pošteno deževalo. Trenutno se tam z lakoto bori okoli milijon ljudi. Celo tisti, ki so pred to dolgotrajno sušo brez težav poskrbeli za preživetje svoje družine, so odvisni od mednarodne pomoči, ki pretežno prihaja v obliki denarja in živil. Čeprav jim to zagotavlja najnujnejše za preživetje, so ljudje apatični in obupani nad tem, da jim očitno ni dano preživeti v okolju, v katerem so se rodili. Še posebej hudo je za otroke. Mnogi ljudje se zato selijo na sever, kjer ni tako velikih težav s pomanjkanjem vode, tisti, ki so ostali, pa pravijo, da je oblast na severu države pozabila na njih. Del oblasti na severu je od leta 2020 tudi okoljska ministrica Baomiavotse Vahinala Raharinirina, 41-letna doktorica okoljske ekonomije in trajnostnega razvoja. Pravi, da očitki niso upravičeni in da vlada načrtuje vrsto projektov, ki naj bi trajnostno pomagali prebivalstvu na jugu. Med drugim tudi vodovod, preko katerega naj bi iz predelov, ki nimajo težav s preskrbo, pripeljali vodo na ogrožena območja, tudi za namakanje polj, da bi lahko prehranila tamkajšnje prebivalstvo. Za takšne projekte skušajo pridobiti tudi mednarodno pomoč. Raharinirinova se zaveda, da je šlo pri njej doslej marsikaj narobe. Zaradi slabe koordinacije in poneverb je pogosto končala v nepravih rokah oziroma ne pri tistih, ki so je bili v resnici potrebni. Zato se je juga Madagaskarja prijelo tudi neslavno ime: grobnica projektov mednarodne pomoči. Raharinirinova je prepričana, da sta potrebna boljši nadzor nad porabo denarja in boljša koordinacija – sama je bila letos že sedemkrat na jugu, da je preverila, kako dela njena ekipa in ali se lahko nanjo zanese. A vse skupaj ne bo nič pomagalo, če se bo podnebna kriza še poglabljala, pravi ministrica. Mednarodno javnost opozarja na to, da otoško državo posledice podnebnih sprememb tepejo veliko bolj kot katerokoli drugo, ki je k izpustu toplogrednih plinov prispevala bistveno več kot Madagaskar.