Kadarkoli razmišljam o katastrofalnem opustošenju, ki ga je vladajoča slovenska politika naredila na polju družbe in države, se spomnim stavka, ki ga je v enem svojih zgodnjih spisov (v svoji vzneseni, protoboljševiški fazi) zapisal sovjetski režiser Sergej M. Eisenstein: »Gledališka predstava ali film morata biti 'kot traktor, ki globoko preorje gledalčevo psiho v dani razredni usmeritvi'.« (Montaža, ekstaza, str. 49–50.) Če razredno usmeritev nadomestimo s politično pripadnostjo, umetnost pa z oblastjo, dobimo metaforo za sedanjo reakcionarno revolucijo. Seveda pa se zavedam, da moja primerjava ni povsem ustrezna, morda je celo napačna. Globoko oranje je prispodoba, ki obeta nov pridelek, dobro letino. Plugi vržejo na površino rodovitno zemljo, iz katere bo vzklilo najboljše klasje, jalovo prst pa pokopljejo pod brazde. Sedanji revolucionarji orjejo po polju žita, ki je že šlo v klas, za sabo pa puščajo jalov teren. No ja, zgodovina nas hitro pouči, da so tudi sovjetski traktorji pogosto pridelovali le množično lakoto, pa tudi oranje po psihah in dušah je pustilo rane, ki še danes niso zaceljene. Ko je Eisenstein to spoznal, je bilo že prepozno: za razred, za človeške psihe in zanj osebno.
Vladajoča slovenska združba se družbenega terena in ustavne komasacije države, na drugi strani pa človekove psihe in še posebej njegovega razuma, ni lotila samo s t...