Zdravstvo je že skoraj dve leti na težki preizkušnji in ječi pod bremenom največje zdravstvene krize v zadnjih stotih letih, ob tem pa mora skrbeti še za vse druge bolnike, ki nujno potrebujejo zdravstveno pomoč. Že pred krizo je zdravstvo na mnogih področjih delovalo na robu zmogljivosti in le požrtvovalnosti predvsem medicinskega osebja gre zahvala, da bomo v tej svetovni biološki »vojni« zmagali. A žrtev bo več, kot bi jih lahko bilo, če bi bili bolj enotni. V tej »vojni« smo lahko vsi skupaj ali zmagovalci ali poraženci. A ob tako destruktivnem obnašanju dela prebivalstva bo zmaga težja, kot bi lahko bila.
V tem težkem času je usoda marsikomu začasno ali trajno načela zdravje ali celo vzela življenje. Na ambulantne kontrole že prihajajo bolniki, ki imajo zelo raznolike simptome dolgotrajnega covida. Najhujše in najbolj nevarne so posledice na pljučih in drugih vitalnih organih. Podatek o tem, da so od začetka pandemije v Sloveniji presadili pljuča že pri petih bolnikih, ki so imeli trajno in hudo okvaro pljuč, je dovolj zgovoren. So pa še druge posledice, ki prizadenejo pljuča, med temi sta predvsem pojav bronhialne astme pri nekom, ki dotlej ni bil astmatik, in poslabšanje te bolezni pri tistih, ki so bili že prej astmatiki. Ob tako hudi zdravstveni krizi je nerazumljivo in sebično, da se v boju proti nevidnemu sovražniku nismo združili vsi, ampak s(m)o se v ta boj spustili le nekateri. Borimo se na več frontah: zdravstveni, gospodarski, politični, medijski, psihični in etični. Ob takih družbenih preizkušnjah se pokaže pravi značaj človeka.
Človeštvo se je vedno spopadalo s številnimi nalezljivimi boleznimi in kdor vsaj malo pozna zgodovino medicine, ve, da so bile v vseh pandemijah številne žrtve zaradi bolezni ali njenih zapletov ter trajnih posledic. Vedno so iskali načine, kako prekiniti verigo njihovega širjenja. Uporabljali so razne načine osebne in kolektivne zaščite od raznih mask (znane so beneške maske iz časa kuge) do izolacije bolnih (denimo gobavcev na nenaseljenih otokih), vse do začetkov cepljenja konec 18. stoletja, ko je Edward Jenner prvič cepil človeka proti črnim kozam, ki so dotlej veljale za zelo smrtonosno bolezen. Mimogrede naj omenim, da jo je prebolela tudi avstrijska cesarica Marija Terezija.
Predvsem po zaslugi bioloških znanosti, med katerimi je seveda tudi medicina, se je v zadnjih stotih letih povprečna življenjska doba podaljšala za še enkrat in samo v zadnjih 30 letih za 8 do 10 let. In to dejstvo zahteva čedalje večjo angažiranost vseh, ki kakor koli lahko pomagamo zdraviti bolnike vseh starosti, starejšim olajšati procese staranja, invalidom nuditi vse možne oblike solidarnosti in pomoči, obolelim z mnogimi akutnimi in kroničnimi boleznimi pa lajšati trpljenje, kolikor je v moči medicine.
In potem zanikovalci znanosti dvomijo o vseh njenih dosežkih in kar je še huje, svoje prepričanje širijo ter temu asistirajo tudi mnogi drugi, med njimi celo zdravniki. Zato res ni čudno, da smo še tako daleč od konca pandemije. Ker so bili deležni tudi tolikšne medijske pozornosti, jih je to le še bolj spodbudilo k nespoštovanju vsega, kar je nujno za obvladovanje epidemije. To so vsi možni preventivni ukrepi, a ključno je seveda cepljenje, ki pa ne zaščiti absolutno pred ponovnim zbolevanjem in so pogosto potrebna poživitvena cepljenja, kar velja za mnoge nalezljive bolezni. Samo kot primer naj navedem tetanus, proti kateremu je večina ljudi do 18. leta starosti vsaj štirikrat cepljena. Kakšnega pogroma bi bil deležen zdravnik, ki pri odprti in globoki rani poškodovancu ne bi apliciral protitetanusnega cepiva in sočasno še seruma, ker največkrat ne vemo, kako je posameznik imun proti tej smrtno nevarni bolezni?
Bo pa ta težka preizkušnja imela tudi nekatere pozitivne posledice. Pri marsikaterem bolniku se bo kakšna dotlej neodkrita bolezen odkrila in začela zdraviti prej, kar že tudi sam opažam, žal pa bo tudi obratno. Poleg tega bodo bolnišnice in druge zdravstvene ustanove postale ustanove, kjer bosta vladala večji red in mir, ki ju bolniki najbolj potrebujejo, in bolnišnice ne bodo imele več vsak dan odprtih vrat. Nekdaj smo promovirali bolnikom prijazne bolnišnice tako, da se je lahko sprehajalo po bolnišnicah, kolikor nas je bila volja, a odslej bo drugače. Prijazna bolnišnica je tista, kjer imajo bolniki mir, zaposleni pa lahko nemoteno opravljajo svoje delo.
Kljub vsem tegobam današnjega časa se ozrimo v prihodnost in upanje, da bo lepša, a to je odvisno od vseh nas. Toda upanje ni dovolj, če vsak od nas ne stori vsega, kar je v njegovi moči, ali vsaj namerno ne škoduje širši skupnosti. Strah pred neznanim je upravičen, če so za to predvsem zdravstveni razlogi, pogum pa je škodljiv, ker nikoli ne moremo povsem zanesljivo napovedati, kako bo pri nekom neka bolezen potekala, kar velja tako za nalezljive kot nenalezljive bolezni.
Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.
