Gre dejansko za prežetost z neoliberalistično filozofijo, ki spodbuja ljudi k individualizmu, k obrnjenosti vase. Kot da ne poznajo modrosti, da posamično palico zlahka zlomiš, butare pač ne. Velja skoraj za vse ljudi. Recimo ni problem solidarnost zbiranja zamaškov ali denarja po esemesih, problem pa je solidarnost za cepljenje. Pa čeprav posredno škodujejo tudi sebi. Torej skoraj samopoškodovalno vedenje (ki je že lahko znak umskega obolenja).
Obvladovanje (zatiranje) epidemije temelji na zaupanju ljudi v vlado (da so recimo pripravljeni dati intimne podatke o sebi in možnem izvoru bolezni, ne da bi se bali, da bodo zaradi zunajzakonskih zvez, dela na črno ali občutljivejših odnosov imeli težave…). Vlada mora vzbujati vtis, da svoje moči ne bo zlorabila, da bo informacije, ki ji jih ljudje dajejo, uporabila izključno za namen, zaradi katerega so bile zbrane, da bo počela zgolj tisto, kar ji je z zakonom izrecno dovoljeno. Kajti vlada ljudem jemlje ustavne pravice. In ko jih jemlje, mora biti jasno, da nima nobenega prikritega namena. Poseg v ustavne pravice mora temeljiti na zagotovilu, da načelo enakosti pred zakonom še vedno velja. Temeljiti mora na občutku, da je ta poseg sorazmeren. Med posegi v ustavne pravice ne sme biti prijemov, ki se ne zdijo logični. Morajo biti konsistentni in utemeljeni. Ne zadošča, da jih utemelji minister za notranje zadeve ali minister za obrambo. Celo minister za zdravje, četudi je zdravnik, ne vzbuja dovolj zaupanja, da bi se pravicam, ki so črtane, odrekli.
Pri nas pa vsega tega ni. Celo obratno je: oblastniki se obnašajo, kot da zanje ne veljajo posegi v ustavne pravice človeka, ampak samo za »navadne« državljane. Pa nelogični in nekonsistentni so, če ne vsaj nesorazmerni. In upravičeno sumimo, da imajo oblastniki (oziroma najvišji) skrite (tajne) namene.
Le vrh medicinske in javnozdravstvene stroke uživa zadostno zaupanje, da utemelji, zakaj se moramo vsi skupaj odreči pravici do svobode zbiranja ali gibanja. V zdravstvu obstajajo poklicne skupine, ki jim zaupamo bolj kot drugim. Denimo medicinskim sestram zaupamo le za odtenek manj kot gasilcem, največjega zaupanja vredni poklicni skupini. Medicinskim sestram sledijo znanstveniki, zdravniki so šele na četrtem mestu. Zato naj bi ti razlagali ukrepe. Ne pa politiki, ki so poklicna skupina, ki ji ljudje tradicionalno najmanj zaupajo. Torej bi morali politiki vzbujati vtis, da so podrejeni zdravnikom in znanstvenikom (pa ne le navidezno). Represija lahko epidemijo ustavi le v avtoritarnih državah, v demokracijah pa epidemijo lahko zameji le visoka stopnja zaupanja.
Torej minister Hojs, ki daje za vzor povedano s strani dr. Batellina v intervjuju 5. 12., da naj pozabimo na strankarske in podobne razprtije in se poenotimo v imenu življenja: ja, točno tako – samo ne pod komando vas in sedanjih oblastnikov. Obtoženi totalitarizma Josip Broz - Tito je bil v ideologiji in praksi totalitarizma le neznaten vajenček v primerjavi z Ivanom Janezom Janšo. Ja, travme iz otroštva in mladosti so hudič.
Uroš Blatnik, Ljubljana