Ob lepem vremenu je sam vidik plovbe obroben. Bolj se izrazi vidik bivanja in življenja. Na primer, kaj bomo jedli, kdo bo kuhal, kdo bo pomil posodo, bomo izpluli ob 6. uri ali ob 11. in podobno. Tudi v primeru, da je vreme lepo, si posadka na koncu, ko se razide, oddahne. Nabere se nekaj nesoglasij, ki ostanejo nerešena in neizrečena. Vsak jih odnese s sabo.
Popolnoma drugače pa je, ko vreme postane bistven dejavnik in je treba ustrezno reagirati. Posledice slabih odločitev ali slabo izpeljanih manevrov imajo lahko katastrofalne posledice. Lahko je ogroženo premoženje in zdravje ali življenje posadke.
Ko so razmere težavne, ni časa za diskutiranje, kaj kdo misli, da bi bilo v danih okoliščinah bolj ali manj ustrezno. Večinoma sta nabor možnih postopkov in čas za njihovo izvedbo zelo omejena. Bistveno vlogo v takih okoliščinah imajo kapitan in njegove izkušnje.
Vendar kapitanu izkušnje in znanje bolj malo pomagajo, če ima posadko, ki ni sposobna usklajeno sodelovati pri izvedbi želenih manevrov.
Preskočimo na situacijo s korono. Imamo dane okoliščine, epidemijo virusa, kapitana in posadko.
Epidemijo virusa lahko primerjamo z viharjem sredi morja. Upam vsaj, čeprav veliko ljudi že tega ne doživlja enako resno.
Potem je tu kapitan, ki drži krmilo. Žal ne en sam, ampak kopica njih, ki drug drugemu pulijo krmilno palico in jo obračajo vsak po svoje. Večina teh kapitanov se od preostalih ljudi loči zgolj po tem, da imajo kapitansko čepico, glede mornarskih veščin pa ne blestijo.
Na koncu imamo posadko. Ta se ne more dogovoriti niti glede tega, ali so sploh na ladji, ali pa je vse skupaj navidezna resničnost.
Ne zavedajo se, da smo vsi na isti ladji in da smo vsi člani iste ekipe. Virusu je namreč popolnoma vseeno, ali se replicira v človeku, govedu ali črvu; ali netopirju.
Ampak:
– ljudje dejansko zbolevajo in obstoj virusa je znanstveno dokazano dejstvo;
– ljudje od tega virusa umirajo;
– ljudje po prebolevanju trpijo zaradi posledic;
– nihče, niti znanost, ne ve zanesljivo, kaj deluje in kaj ne, ve pa znanost precej bolje od demagogov in mazačev.
Jadranje se večinoma konča z utrujenim slovesom, v redkih primerih z brodolomom in smrtjo kakega člana posadke.
Pri koroni člani posadke umirajo, so na intenzivni terapiji, preživljajo postcovidne posledice. Da je to dejstvo, je težko zanikati. Zdaj bi že vsak osebno lahko poznal koga, ki je zaradi okužbe s korono umrl.
Zanimivo je, da imajo mnogi, vključno zdajle z mano, občutek, da o epidemiji lahko kvalificirano diskutirajo. Berem prispevke doktorjev znanosti, ki omalovažujoče primerjajo virus covida z virusom gripe. Trdijo, da je to le ena oblika prehlada. Da je umrlo malo ljudi, ki bi tudi sicer umrli od česa drugega.
Razumel bi, če bi kaj takega rekel nekdo, ki ni dosegel visokega akademskega nivoja. Tako delujejo gostilniške debate. Ampak to so gostilniške debate…
Iskreno verjamem, da takrat, ko svoja mnenja prelivajo na papir ali nastopajo na televiziji, večina od njih iskreno verjame, da je tisto, kar so napisali ali povedali, resnica.
Žal sem opazil, da nihče od njih ni strokovnjak na področju, ki ga kritizira. Žal sem tudi opazil, da so mnogi med njimi, ko se kdo sprašuje glede veljavnosti znanstvenih dognanj na njihovih področjih, popolnoma soglasni v trditvi, da »le čevlje sodi naj kopitar«.
Spomnil sem se anekdote. Profesor Einstein se je s svojim asistentom sprehajal proti pisarni. Asistent ga je po poti pobaral: »Gospod profesor, ali veste, da ste letos postavili enaka izpitna vprašanja kot lani?«. In je odgovoril, da ve. Potem je asistent vprašal: »Pa se vam zdi to prav?« In Einstein je odgovoril: »Vsekakor, ker so se medtem spremenila dejstva…«
Ko smo dosegli konsenz na globalni ravni, da korona obstaja in da je smrtno resno dejstvo, smo se vsi na smrt prestrašili. Poskrili smo se v stanovanja, še prej pa smo se založili s toaletnim papirjem. Potem smo gledali kupe krst, ki so jih z vojaškimi tovornjaki prevažali v severni Italiji. Potem so začeli množično umirati stanovalci domov za ostarele. Potem smo upali, da bo kmalu izdelano cepivo. In potem smo šli vsi na morje…
Cepivo smo zelo hitro dobili. In ne zgolj od enega proizvajalca, ampak vsaj od petih. Tudi niso vsa cepiva zasnovana na enaki tehnologiji.
Umiranje od covida je, v nasprotju z umiranjem od bubonske kuge, očem popolnoma skrito. Vidi ga le zdravstveno osebje in direktno ga občutijo le svojci umrlih.
Umrlo je tudi razmeroma malo ljudi. Vsekakor premalo, da bi večina razsežnost tragedije lahko ponotranjila.
Človeški možgani so močno nagnjeni k poenostavitvam, ker je realnost preveč kompleksna, da bi jo lahko razumeli in hkrati učinkovito funkcionirali. Enostavno nimamo dovolj miselnih kapacitet za to (Nobelovi nagradi: Herbert Simon – 1978, Amos Tversky in Daniel Kahneman – 2002).
Prepričan sem, da vsak zase ve, v čem je zares dober. Če pa ne ve, mu to postane jasno v trenutku, ko se nekdo, »ki absolutno nima pojma«, »začne delati pametnega«.
Dejstvo je, da to velja za vse, tudi za najinteligentnejše doktorje znanosti. Zelo žalostno pa je, da se mnogi med njimi tega ne zavedajo, čeprav bi se po definiciji morali. To bi terjala njihova zavezanost znanstvenemu načinu obravnavanja vprašanj in tematik.
Ta nagnjenost k poenostavitvam je razlog, da raje verjamemo enostavni – čeprav napačni – kot kompleksni in pravilni razlagi. Nagnjeni smo tudi k temu, da bolj zaupamo trditvam, ki so podane na prepričljiv način in jih podajajo »osebe, vredne zaupanja«.
In kdo so te »osebe, vredne zaupanja«, v današnjem času? So to predstavniki epidemiološke in zdravstvene stroke?
Večinoma, žal, ne.
Verjamemo spletnim influencerjem, doktorjem znanosti na vseh področjih (razen epidemiološkem)…
Ko smo dobili možnost, da se cepimo, so se začela pojavljati vprašanja. Zakaj je pet vrst cepiva, zakaj ni le eno? S katerim naj se cepim, kaj če ima cepivo neželene stranske učinke? Vprašanja so se namnožila, kar je ustvarilo krasen teren za ponujanje odgovorov. In odgovore so ponudili prav vsi, ki so dobili priložnost…
Zanimivo je, da prav nihče ne gre po pomoč k avtomehaniku, ko ga boli zob ali ko ima težave s hemoroidi. Pri tem, komu prisluhnemo in komu smo pripravljeni verjeti, ko ponudi odgovore na vprašanja glede covidne situacije, pa smo popolnoma nekritični.
Nekaj misli za konec.
Nič ni narobe z večino. Obnašamo se popolnoma skladno z zmožnostmi.
Problem je manjšina, ki je bolje izobražena in bi se morala zavedati, da tisto, kar povedo, ljudje vzamejo bolj resno. Ne bi si smeli privoščiti zavajajočih trditev.
Problem je manjšina, ki smo jo izvolili, da vodi dogajanje, da sprejema odločitve, ki vplivajo na prihodnost vseh v skupnosti.
Žal je prišlo do tega, da so ti ljudje avtoritete zgolj formalno, in ne osebno. Obnašajo se sebično. Več jim je do nekaj minut slave kot do tega, da se zgodi, kar je prav.
ROBERT MOŽINA