Iz slovenskega tabora v Granollersu je na dan tekme prišla šokantna novica, da je za 35-letno vratarko Branko Zec prvenstvo že končano. Članici nemškega Waiblingena sta nadaljnje nastope onemogočila zlom in poškodba vezi palca leve roke. Zečeva si je aprila poškodovala koleno, po operaciji se je na igrišča vrnila tik pred začetkom SP, zdaj pa jo spet čaka večtedenska odsotnost. V prvem polčasu tekme proti Angoli jo je eden od strelov zadel v prst, a je kljub bolečinam branila do konca. A zdravniške preiskave so pokazale, da ne bo mogla nadaljevati branjenja v Španiji. Selektor Dragan Adžić se je zato odločil, da iz domovine pokliče v Granollers še dve igralki (Živa Čopi, Manca Jurič), ki sta bili do konca na pripravah v Laškem.
»Vesela sem velike točke proti veliki Rusiji. Tudi ko smo v končnici padle, smo se nato pobrale in izvlekle remi. Mislim, da se lahko enakovredno kosamo z vsako ekipo na svetu, in to smo proti Rusiji tudi dokazale,« je po infarktni končnici dejala krožna napadalka Nataša Ljepoja, strelka štirih golov proti reprezentanci, v kateri polovica igralk od 16 prihaja iz kluba CSKA Moskva, ostale – vse prav tako igrajo v ruski ligi – pa iz Rostov Dona (5), Lade Toljati (4) in Astrahanočke (1). Slovenke so odlično začele (2:0, 3:1), namesto Ane Gros, ki ji je po dveh začetnih golih zmanjkalo »municije«, pa je njeno strelsko vlogo prevzela Tjaša Stanko, na koncu prva strelka reprezentance s sedmimi goli. Po devetih zaporednih izenačenjih (od 3:3 do 11:11) so v končnici prvega polčasa trikrat povedle s plus dva, po manj kot petih minutah drugega pa prvič za štiri (18:14).
Adžićeva dekleta so blestela v obrambi in napadu, Amra Pandžić je »zaklenila« vrata in enaka razlika štirih golov je bila tudi v 48. minuti (22:18). Ko je kazalo, da so sicer oslabljene in pomlajene štirikratne svetovne prvakinje (Italija 2001, Rusija 2005, Francija 2007, Kitajska 2009) dokončno na kolenih, se je zgodil čudežen preobrat. V pičlih šestih minutah so Rusinje naredile delni izid 5:0 za vodstvo s 23:22, do zadnje minute pa je bil izid še trikrat izenačen. Sledila je dramatična končnica, v kateri je Grosova 21 sekund pred koncem zadela za 26:25. A ekipa selektorice Ljudmile Bodnjeve – edina ženska na tem položaju v zgodovini ruskega rokometa – je še enkrat vstala od mrtvih, gol za remi pa je Julija Markova z levega krila dosegla le pet sekund pred znakom sirene.
Po tekmi so nekatere Slovenke igrišče zapuščale v solzah, saj so zamudile imenitno priložnost za ruski skalp. »Razočarana sem, ker smo točko izgubile, ne pa dobile. V drugem delu drugega polčasa smo naredile preveč napak in zapravile visoko vodstvo. Žal mi je za drugo točko, kajti vsaka je pomembna. Če bi zmagale, bi imele veliko možnosti za napredovanje v četrtfinale. Zdaj so te možnosti manjše, a vseeno smo lahko ponosne na predstavo proti Rusiji,« je ocenila Ana Gros, ki je dosegla štiri gole iz desetih poskusov.
Tudi selektor Adžić je bil ponosen na igro proti olimpijskim podprvakinjam iz Tokia. »Njihovo razočaranje in solze, ker niso premagale velike Rusije, je dokaz, da verjamejo vase in da bo prišel tudi ta dan. Čeprav smo oslabljeni, smo se uspešno kosali z njimi, v igri pa smo uresničili veliko zadev, za katere sem mislil, da bomo potrebovali leta. Na prvenstvo nismo prišli zaradi rezultata in ni pomembno, koliko točk imamo, pomemben je dvig samozavesti vsake igralke. To se zdaj dogaja in to me veseli. Z dvigom samozavesti bomo v prihodnje takšne tekme, kot je bila proti Rusiji, tudi dobivali,« je dejal Dragan Adžić.
