Nisem spremenil svojega mnenja glede tega. Še vedno verjamem, da sem se odločil pravilno. Seveda mi je bilo nekoliko žal, ko sem fante gledal po televiziji in navijal zanje, da nisem bil zraven. Ampak ko se enkrat nekaj odločiš, se nima smisla ozirati nazaj. Preprosto sem po ligi narodov začutil, da je prišlo do neke zasičenosti, ko sem imel vsega dovolj. Morda je k temu pripomoglo tudi to, da smo bili v Riminiju mesec dni v mehurčku, ko smo praktično videli le hotel in dvorano. Za mano je veliko reprezentančnih tekem in priprav in začutil sem, da je bilo dovolj.
V čem je skrivnost njihovega, lahko bi rekli tudi vašega uspeha, saj ste sodelovali pri dveh srebrnih kolajnah, če vemo, da je Slovenija od prve uvrstitve na EP pred dvajsetimi let potrebovala osem let, da je prišla do prve zmage?Pravzaprav nisem igral le na prvem evropskem prvenstvu leta 2001 v Ostravi in zdaj na zadnjem, ko je slovenska reprezentanca prav tako igrala v Ostravi in Katovicah. Skrivnost uspeha? Dejal bi, da je ta reprezentanca rasla. Res je, da je dolgo potrebovala, da se je vpisala na odbojkarski zemljevid, toda ko je enkrat »počilo«, smo pokazali, kaj zmoremo, in to trikrat, ne le enkrat. Ni slučajno, da imajo naši igralci v najboljših evropskih klubih pomembne vloge, in ko je to kakovost nekdo znal združiti v celoto, je bil uspeh zagotovljen. Igralci smo si vedno želeli napredovati v igri, kar je eden od pogojev, da nekaj dosežeš.
Krivični bi bili do domače stroke, če bi jo podcenjevali, a šele s prihodom tujih selektorjev so prišle prve zmage na evropskih prvenstvih, s slovitim Andreo Gianijem tudi prva kolajna.Največji pozitivni šok za nas je bil, ko je za selektorja prišel Andrea Giani. Do njega smo imeli strahospoštovanje, on pa nas je znal povezati. Neverjetno se je vklopil z nami in takrat je bilo zares lepo obdobje. Natančno smo vedeli, kaj zahteva od nas, kako to narediti, kajti bili smo že tako dobri, da smo znali vse, kar nam je rekel, absorbirati in pokazati na igrišču. Giani je bil tisti, ki nas je prepričal, česa smo sposobni.
Imate občutek, da je odbojka pri nas kljub trem srebrnim kolajnam še vedno premalo cenjena?Tudi sam sem se pogosto spraševal, zakaj je tako. Čudno mi je, da po takšnih uspehih, tudi klubskih, ne samo reprezentančnih, odbojka ni bolj odmevna v javnosti. Ne vem, če smo te tri kolajne sploh dobro izkoristili.
Lani ste se po enajstih letih igranja v tujini vrnili v Slovenijo. Kaj se je v njej spremenilo od časov, ko ste še igrali za ACH Volley? Je v tem času kakovostno in organizacijsko napredovala?Preden sem odšel v tujino, je bil ACH Volley razred zase, zdaj je več ekip izenačenih, mislim pa, da je zdaj tudi kakovost večja. Dobro, še vedno so tekme, ki so bolj ali manj že vnaprej odločene, vendar jih je malo. Prav tako je organizacijsko zdaj na višji ravni, kot je bila.
Kako pa to, da se ob vrnitvi domov niste vrnili v ACH Volley, pač pa ste se odločili za Calcit Volley?Ko sem se predlani odločil, da bom zapustil Japonsko, sem načrtoval, da bi odbojko igral nekje bližje domu. Ni bilo prav primarno, da bi bilo to v Sloveniji, lahko bi bilo tudi nekje v njeni bližini. A čisto slučajno se je vmes znašel Calcit Volley in zdelo se mi je, da je to zame in družino najboljša varianta. Da pa sem bil po prvi sezoni v Kamniku zadovoljen, dokazuje tudi to, da zanj igram tudi v letošnji sezoni.
V svoji bogati karieri ste igrali v šestih tujih državah…Vas moram popraviti, v sedmih, kajti en mesec sem igral tudi v Katarju. Včasih tudi sam pozabim na to.
Dobro, v sedmih tujih državah, tudi v dveh najmočnejših ligah na svetu od treh, če ob italijanski in poljski sem prištejemo še rusko. Kakšen je tam odnos javnosti in medijev do odbojke?Na Poljskem je odbojka zagotovo nacionalni šport. Ne bom ravno rekel, da je številka ena, saj dobro vemo, kateri šport je to, je pa takoj za nogometom in je medijsko zelo pokrita. Vse, kar se dogaja okoli ekipe, je na visoki profesionalni ravni in dela se vse, da bi bila ekipa čim bolj prepoznavna. Podobno je tudi v Italiji, kjer se o njej, če ne drugje, v Gazzetti dello Sport, piše vsakodnevno, kjer se radi pohvalijo z vsemi uspehi. A glede na to, da so aktualni evropski prvaki tako v moški kot ženski konkurenci, se imajo s čim hvaliti. Zelo popularna je odbojka tudi v Južni Koreji.
Omenili smo že Italijo, Poljsko, Južno Korejo, sami ste dodali še Katar, bili pa ste tudi v Grčiji, Franciji in eno leto na Japonskem. Kje vam je bilo najlepše igrati?Odbojkarsko gledano mi je bilo najlepše v Veroni, tam je bilo res lepo. Od organizacije kluba do ekipe, vključno s trenerjem Gianijem. V zelo dobrem spominu mi je ostala tudi Južna Koreja, kjer se sicer igra slabša odbojka kot v Italiji, je pa vse drugo na vrhunski ravni. Življenje z družino nam je ustrezalo in smo bili zadovoljni, vse smo imeli na dosegu roke.
Ko vas opazujem na tekmah, imam občutek, kot da šele začenjate odbojkarsko pot, ne pa, da jo počasi zaključujete, čeprav še ne razmišljate o koncu kariere.Na treningih se nikoli nisem znal »švercati«, vse, kar naredim, skušam narediti stoodstotno. Še vedno se na igrišču derem kot kakšen najstnik, kajti drugače ne znam igrati. Rad pokažem čustva in kričim, imam pač takšen način igre in ne vem, zakaj bi ga zdaj, ko sem v zrelih letih, spreminjal. Osnova vsega je, da v odbojki uživam. Ko me vprašajo, do kdaj bom igral, je moj odgovor, dokler bom v tem užival in dokler me bodo želeli imeti zraven. Ne vidim razloga, zakaj bi moral nehati. Seveda je prvi pogoj, da ne bo poškodb. Teh osem tednov, ko nisem mogel igrati za klub, je bilo, kot da nisem igral dve leti.
Za konec še o prihodnosti slovenske reprezentančne odbojke. Vi ste se že poslovili, v bližnji prihodnosti se bo zagotovo še kdo. Imamo Roka Možiča, ki pri 19 letih v svoji prvi sezoni že navdušuje v italijanski ligi, kaj pa ostali?Vemo, česa je Rok sposoben in pred njim je zagotovo dolga, svetla pot in samo dobro mu lahko zaželim. Toda na srečo Rok ni edini. Če je bila pred časom velika panika, da bo za nami prišlo do padca kakovosti, ne bo tako hudo, ker imamo veliko mladih, nadarjenih igralcev, še vedno pa je v slovenski reprezentanci nekaj igralcev, ki bodo lahko še dolgo igrali zanjo. Vsekakor bodo imeli mlajši igralci nekoliko lažjo pot od moje generacije, saj imajo zdaj močne tekme z najboljšimi reprezentancami sveta na dosegu roke. Bo pa seveda zelo pomembno, kdo bo na čelu reprezentance, kdo jih bo vodil in usmerjal, da se bodo lahko pravilno razvijali. To pa je že delo Odbojkarske zveze Slovenije.