Glede praznične prehrane je takoj poudaril, da že njeno poimenovanje daje usmeritev: »Ne gre za vsakdanje jedi, ampak praznične. Tukaj imamo več možnosti. Lahko posežemo po naboru jedi, ki predstavljajo prehransko dediščino lokalnih ali regionalnih okolij, kjer prebivajo posamezniki ali družine. Prazničnost pa lahko poudarimo tudi s pripravo popolnoma sodobnih jedi in skušamo biti pri tem karseda ustvarjalni.«
Svinjina in potica, danes pa tudi perutnina in zelenjava
Božična večerja je seveda ena od prazničnih večerij, podobno velja za božični zajtrk. Kot je poudaril dr. Bogataj, staro pravilo za božično in silvestrsko večerjo pravi, da mora biti na mizi tudi nekaj od prašiča in ne perutnina: »Vendar so se časi spremenili in danes dajemo poudarek na prazničnost teh jedilnih obrokov. Poleg tega moramo paziti na vse tiste družine ali posamezne člane, ki sodijo med vegetarijance ali vegane. Tudi zanje lahko ustvarimo kaj prazničnega.«
Seveda na praznično mizo sodijo sladice. Etnolog Bogataj meni, da je prav priprava božične večerje ali zajtrka priložnost, da se v pripravi in peki orehove potice preizkusijo vsi, ki tega niso še nikoli počeli. Čeprav je orehova potica najbolj »božična«, so primerne tudi rožičeva, medena, čokoladna, rozinova in seveda lešnikova. Pa še na nekaj je opozoril dr. Bogataj – na božični kruh, ki mu lahko namenimo nekaj dekorativnosti s testenim okrasjem in tako še s podobo živila sooblikujemo prazničnost.
Božični prazniki
Katere so bile navade za božične praznike nekoč in katere bi veljalo spet obuditi ali obdržati? »Če pogledamo nekoliko nazaj, v tako imenovano preteklost, vidimo, da so se ljudje na praznik pripravili. To je pomenilo stopnjevanje prazničnega vrhunca ter je vključevalo čiščenje in urejanje bivalnih zunanjščin in notranjščin, okraševanje, postavljanje božičnega drevesca, jaslic, pa tudi osebno higieno družinskih članov ter pripravo prazničnih jedi in morebitnih daril. Današnja potrošniška družba se pogosto odziva na praznik zadnji trenutek in večkrat vidimo ljudi, kako nalagajo že 'izdelan praznik' v nakupovalne vozičke, češ da nimajo časa, da bi se na praznik pripravljali. A časa je več kot dovolj, le razporediti ga je treba. Obujanje navad, ki so predmet zgodovinskega spomina, pa ni potrebno. Pomembno je predvsem, kaj se lahko iz božične kulturne dediščine naučimo in spoznamo vse tisto, kar bi nam lahko koristilo pri naši ustvarjalnosti za pripravo tega praznika.«
Trije dobri možje
Evropo je povsem »okupiral« skomercializirani ameriški Božiček, pa imamo tudi na stari celini dovolj lepe tradicije. Zastavlja se torej vprašanje, kaj v družini predstaviti otrokom, da si bodo to zapomnili in prenesli naprej, ko bodo odrasli. Dr. Bogataj pravi, da je ameriški Božiček prišel z mehurčki gazirane pijače in je začel ustvarjati posebno ikonografijo, koreografijo in še kaj. »V družinah, v katerih so praznovali božič kot verski praznik in posredno kot nekdanji začetek novega leta, so seveda izvajali obdarovanja z darovi narave. Torej del vsega tistega, kar jim je uspelo pridelati ob gospodarskem prizadevanju skupaj z naravo. Ampak, ali si sploh lahko predstavljamo, kakšna bi bila reakcija sodobnih otrok, če bi jim nevidni darovalec dal pehar suhih hrušk, nekaj lešnikov in orehov?«
Dr. Bogataj sicer meni, da uspeh ameriškega Božička ne temelji na slikovitih darilih, ampak predvsem v tem, da se pojavlja kot kostumirana oseba, ne pa kot nevidno bitje. Njegova podoba se otroku močno zariše v spomin, vse do odraslosti. »Prav zato bi morali božično praznovanje razumeti predvsem kot iskreno druženje, priložnost za sprostitev vsakdanjih obveznosti in uničujočega ritma, z zaprtimi računalniki, televizijskimi ekrani in še čem. To so lahko vsebine, ki jih bodo tudi otroci ponesli naprej, ko bodo odrasli.«