Rabindranath Tagore ne pride v Ljubljano.
Kakor se nam poroča, je Društvo književnikov za Slovenijo ukrenilo sicer vse potrebne korake, da bi posetil veliki indijski filozof Rabindranath Tagore, ki pride v kratkem v Jugoslavijo, tudi Ljubljano, vendar so stroški tako veliki, da na njegov prihod ni niti misliti. Za Zagreb je angažiral velikega pesnika ravnatelj hrvatskega Glasbenega zavoda, g. Marković.
Jutro, 10. novembra 1926
Rabindranath Tagore v Zagrebu
Zagreb, 12. novembra, n. Jutri zjutraj ob 7. dospe v Zagreb Rabindranath Tagore. Stanoval bo v hotelu Esplanade, kjer so mu rezervirali apartmane. Dospel bo z dvema tajnikoma in tremi drugimi spremljevalci.
Jutro, 13. novembra 1926
Rabindranath Tagore o fašizmu
Zagreb, 13. novembra, n. V hotel Esplanade so prihajali danes ves dan ljudje, da vidijo slavnega indijskega pesnika Rabindranatha Tagorea. Pesnik pa je bil vse dopoldne v svoji sobi in ni sprejel nikogar. Njegov tajnik in doktor Hinko Hinković, ki se je stavil Tagoru na razpolago kot tolmač angleščine, sta izjavila, da se pesnik, ki je v Budimpešti zbolel, ne počuti dobro.
Enemu zagrebških novinarjev je le uspelo priti z Rabindranathom v dotiko. (…)
Na vprašanje, kaj misli o italijanskem fašizmu, je odgovoril Tagore: »Ni mi lahko govoriti o fašizmu. Kar se tiče moje osebe, morem reči, da so me v Italiji sprejeli zelo ljubeznivo in mi šli na roko. To sem videl tudi pri ljudstvu, ali nekaj je, česar tudi pred njimi nisem mogel skrivati: Italijanski pokret ima v sebi veliko nevarnost za svet. Opira se na temelje, ki omejujejo svobodo bližnjega in to je greh, ki se ne da odpustiti. Ponavljam, v tej deželi sem videl mnogo lepega, a tudi mnogo žrtev fašizma, ki so prihajali k meni tožit.« (…)
Jutro, 14. novembra 1926
Rabindranath Tagore v Zagrebu
Tik pred začetkom drugega predavanja Rabindranata Tagoreja (pravilno, toda pri nas neudomačeno: Rabindra Nata Takurja) je bila velika dvorana »Hrv. glasbenega zavoda« natlačeno polna. Že uro preje so se trli ljudje pred vhodom. Nekateri so prišli iz pokrajine, iz oddaljenih mest in trgov, kamor je tudi zašel sloves orijentalskega pesnika, ki govori vsem kontinentom. Trpko so se jim skrčile poteze na obrazih, ko so pri blagajni odgovarjali enolično kot avtomati:
– Razprodano. Vse razprodano.
Žalostni so se postavili ob cesto, da vsaj vidijo njega, ki je dal nemara tudi njihovi duši minuto utehe in vere.
V dvorani je vladal normalen nemir. (…) Drugače pa se njegove pesmi in razprave slabo razprodajajo. – Sanjač je, Orijentalec, ki še ni evropsko izobražen (…)
Čez nekaj časa je dvorana vzvalovala in zabučala. Na podij je stopil Rabindranat Tagore s spremstvom. Šel je mirno, kakor da gre v domači vrt in se je vsedel na pripravljeni stolec. Vsi pogledi so se zapičili vanj. Nosil je dolgo črno obleko, podobno sutanam naših duhovnikov. Črn filozofski plašč. Ničesar ni bilo na nji razen verižice, ki mu drži ščipalnik. Zato je na tej visokorasli postavi markantna samo glava. Označujeta jo čelo misleca in dolga, siva brada. Nos je fin in plemenit, oči blage in polne sijaja. Ko si je podprl glavo s komolcem, da so mu prsti lepo izobličene roke obtičali pri laseh, so se poteze na obrazu zostrile in se mi je zdel v profilu kakor Michelangelov »Mojzes«. Ali le za hip. V naslednjem trenutku je zasijal iz njega pesnik (…)
Jutro, 17. novembra 1926
Tagore izžvižgan v Beogradu od zenitistov
V torek je predaval veliki indijski filozof in pesnik Rabindranath Tagore na beograjski univerzi. Dvorana je bila nabito polna občinstva. Čim se je Tagore pojavil za katedrom, je nastalo v dvorani navdušeno ploskanje. Vmes pa je bilo slišati tudi žvižganje. Mladina na galeriji je pričela takoj nato demonstrirati proti Tagoreju in je neprestano motila njegovo predavanje s klici: »Doli Tagore« in »Živel Gandhi«. Občinstva se je polotilo veliko razburjenje, ker nihče ni vedel, za kaj pravzaprav gre. Istočasno so pričeli metati z galerije letake v angleškem in srbskem jeziku s podpisom voditeljev zenitistov Ljubomira Mičića in Br. Poljanskega. Letak je bil poln najgrših psovk proti Tagoreju, kateremu očita, da brani zapadno civilizacijo, namesto da bi se pridružil svoječasno Gandhijevemu nacionalističnemu pokretu. Demonstracija je vzbudila sicer splošno pozornost, domneva pa se, da so hoteli zenitisti napraviti na ta način samo reklamo za sebe. Tagore je po pomirjenju občinstva mirno nadaljeval svoje predavanje in mu je priredilo občinstvo ob zaključku viharne ovacije.
Jutro, 18. novembra 1926
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
