Brez zaupanja se ni mogoče spopadati z zdravstveno krizo drugače, kot da verjamemo vračem. Kriznim voditeljem lahko verjamemo samo, če verjamemo v to, da vedo, kaj počnejo in govorijo, če so njihova dejanja in besede smiselni, če čutimo, da so dobrohotni in nam želijo dobro. Tisti, ki lahko razumejo, kaj se dogaja in kaj nam je storiti, so predvsem epidemiologi. Ko so bili potisnjeni v drugo, tretjo ali celo zadnjo vrsto, so voditelji izgubili prepričljivost in zaupanje. Namesto grajenja solidarnosti in vključevanja vseh so nam začeli ukazovati.
Ob prepričljivih in verodostojnih strokovnjakih, epidemiologih, za uspešno spopadanje s pandemijo potrebujemo kakovostne medije, ki družbi omogočajo, da se pogovarja sama s seboj. Množični in družbeni mediji niso sredstva javnega obveščanja, temveč sporazumevanja. Niso zvočniki, preko katerih se kriči na ljudi, temveč prostori srečevanja, ki pa so lahko urejeni le, če zanje skrbijo različni medijski strokovnjaki, predvsem novinarji. Zdravstvena kriza ne bi mogla preiti tudi v komunikacijsko krizo, če ne bi v zadnjih tridesetih letih shirali časopisov, radia in televizije ter novinarskega poklica. Šibki javni mediji na eni strani in dejstvo, da je na Twiterju vse manj sporazumevanja in vse več prepira ter žalitev, na drugi strani – to je recept za neuspeh.
Besedna driska
Kakšen je smisel kriznega upravljanja in komuniciranja? Kot opozarja profesor Dejan Verčič: ne le to, da tudi med krizo organizacija ali država deluje naprej in omeji morebitno škodo. Enako pomembno je zmanjševanje negotovosti pri ljudeh, saj skrbi in strah neposredno ogrožajo njihovo zdravje in prihodnost. Če ljudje nimajo občutka, da razumejo, kaj se dogaja in kaj lahko pričakujejo, ne morejo kakovostno odločati v svoje najboljše dobro. Žal pa ljudi ni mogoče pomirjati in jim pomagati, če odločevalcem ne zaupajo. In brez zaupanja ni podpore, ki jo voditelji potrebujejo za uspešno reševanje krize. Tako se znajdemo v začaranem krogu, iz katerega ne najdemo poti.
V urejenih demokratičnih družbah politika služi za usklajevanje različnih interesov in nenasilno sprejemanje obvezujočih odločitev, ki po potrditvi v ustreznih državnih organih postanejo obvezujoče tudi za tiste, ki se sicer z njimi ne strinjajo. Lahko jih poskušajo spremeniti, vendar jih morajo spoštovati. V neurejenih postsocialističnih demokracijah pa so številni (med njimi tudi del proticepilcev) prepričani, da so državljanske svoboščine neomejene in da niso povezane z nobenimi odgovornostmi. Menijo, da je njihova »pravica«, da sredi pandemije necepljeni hodijo naokoli brez zaščitnih mask, in da nasploh zanje ne bi smele veljati nikakršne omejitve – ker smo vendarle v demokraciji. Nič bolje ni z vlado, ki se odloča preveč arbitrarno, spreminja ukrepe, glede njih slabo komunicira in na koncu o ukrepih polemizira s sodišči.
Vedenjsko nesamoobvladovanje spremlja tudi besedna driska: vsak lahko pove, karkoli mu pade na pamet, in to razglasi po vasi, mestu in svetu, četudi gre za popolne neumnosti ali žaljivke. V vseh družbah od kamene dobe naprej so ljudje spoštovali tiste, ki so imeli več izkušenj in znanj, zdaj pa kot da je tega konec: vsako mnenje naj bi štelo enako. Tudi če je bedasto in škodljivo. Zdaj smo vendarle v demokraciji in vsak lahko pove, kar misli. Ni več ločnice med zasebnim in javnim, niti v mnenju niti v besedi.
Pred skoraj petinsedemdesetimi leti je ameriški politolog in komunikolog Harold Lasswell podal eno najbolj enostavnih, pa vendarle najbolj razumljivih opredelitev komuniciranja, ki odgovarja na naslednje vprašanje: kdo pravi kaj, po katerem kanalu, komu in s kakšnim učinkom? Če pogledamo, kdo pri nas javno nastopa v tej pandemski krizi, lahko vidimo, da še najmanj tisti, ki o njej kaj vedo: epidemiologi. Vodja Centra za nalezljive bolezni na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje Mario Fafangel se pojavi in izgine, namesto njega pa se oglašajo predvsem politiki, ki svoja sporočila prilagajajo predvsem predvolilnim kalkulacijam. Pozicija in opozicija se pri tem bistveno ne razlikujeta. To nam tudi že razkriva odgovor na vprašanje, kaj komunicirajo: karkoli menijo, da jim koristi. Vlada je zmago nad korono nekoč že slavila z letali, opozicija pa je vladi nasprotovala tudi pri uvajanju nekaterih nujnih ukrepov. Kdo tu brije norca iz koga?
Kanali komuniciranja so navidez povezani z delom svetovalne skupine za covid-19 (Strokovna skupina za zajezitev in obvladovanje epidemije covid-19) – televizija, radio, tisk. Vendar je glavni kanal v resnici postal predvsem Twitter. Niti najbolj zainteresirani ne vedo, kaj spremljati, da bi se znali pravilno obnašati. Sporočila in navodila se spreminjajo tudi po večkrat na dan, obvelja pa nedeljska objava predsednika vlade ali kakšnega ministra na Twitterju.
Politično prilagojena sporočila
Komu vsi covidkomunikatorji na neštetih kanalih kaj sporočajo? Očitno je, da njihova sporočila niso namenjena zgolj državljanom, temveč tudi drugim politikom: v največji zdravstveni krizi našega časa se politiki predvsem prepirajo in sporočila prilagajajo ciljem političnih nasprotnikov. Za opozicijo so ukrepi, tudi nujni in dobri, pač »Janševi«. Pozicija pa napada vse, ki niso z njo, četudi to krizo s tem samo še poglablja. Oboji računajo na glasovni dobiček ob družbeni polarizaciji, ki naj bi mobilizirala leve in desne volilce. Sredine pa naj bi bilo tako ali tako vse manj in naj kar ostane doma.
Posledica takšnega komuniciranja je, da smo po obolelosti in smrtnosti zaradi covida-19 med najslabšimi na svetu. Tukaj se lahko vprašamo o vlogi oziroma funkciji komuniciranja pri delovanju družb. Lasswell je opredelil tri. Prva je opazovanje: komuniciramo najprej zato, da lahko spremljamo, kaj se dogaja v okolju okoli nas. Pri tem očitno nismo uspešni. Tako kot med zadnjo svetovno finančno krizo se vsemu čudimo in pričakujemo, da bo pri nas drugače, kot je drugod. Takrat smo zamudili kritični trenutek za zgodnje soočenje s finančnim neredom, za kar smo kasneje plačali eno najvišjih cen na prebivalca v Evropi. Podobno je danes s korono. Pred in med vsakim valom zamujamo kritične trenutke za sistemsko ukrepanje, zato bomo spet plačali eno najvišjih cen, tokrat v človeških življenjih.
Druga ključna funkcija komuniciranja v družbi je usklajevanje družbenih skupin in podsistemov pri odzivanju na spremembe v okolju. Naš centralni živčni sistem je odpovedal. Voditelji so v svojem peskovniku (kar je še posebej vidno v državnem zboru), državljani pa na svojih domovih. Strokovnjaki so politično ožigosani in porazdeljeni, da le ne bi mogli v javnosti verodostojno nastopati. Ali je to pomanjkanje državniške tradicije, družbena avtoimuna bolezen prenašanja starih delitev iz roda na rod? Nas kot družbo res najbolj določa delitev na »leve in desne, rdeče in črne, vaše in naše…«? Prav prenašanje intelektualne dediščine skozi čas naj bi bila tretja ključna funkcija družbenega komuniciranja. In če z njo prenašamo predvsem vzorec delitev, in ne sodelovanja, bomo to tradicijo morali enkrat presekati, sicer se bomo sami iztrebili – tokrat pač z nezanemarljivo pomočjo majhnega virusa.
Očiščenje in pomlajenje
Kar se dogaja zadnji dve leti, razkriva podcenjevanje enega ključnih družbenih podsistemov, brez katerega ne more preživeti noben živ sistem – komuniciranja. Oživitev življenja po koroni in izgradnja normalne Slovenije bosta med drugim terjali resen premislek, kaj se je zgodilo s sistemom javnega komuniciranja, težo javno izgovorjene ali zapisane besede, rabo množičnih in družbenih medijev ter profesionalnih komunikatorjev na različnih položajih – od novinarjev in urednikov do svetovalcev za odnose z javnostmi in oglaševalcev. V nesreči in sramoti, ki smo jo soustvarili vsi, ki delamo in živimo v javnem prostoru, ni nedolžnih. Moramo se strezniti, soočiti z realnostjo, potrebna sta »očiščenje in pomlajenje«. Niso vsa mnenja enakovredna, niso vse izjave vredne javne objave. Lahko se sporazumevamo tudi normalno.
Skratka: v zadnjem letu in pol je šlo pri nas sistemsko narobe skoraj vse, kar je lahko šlo. Kar je ostalo in deluje, so ljudje. Če ne bi bilo delovnih in požrtvovalnih posameznic in posameznikov na različnih delovnih mestih in družbenih položajih, če ne bi bilo organizacij in ustanov, agencij in podjetij, društev in združenj, ki so se na mikroravni samoorganizirali in skrbeli, da življenje vsaj deloma teče kolikor toliko normalno naprej, bi nam bilo vsem skupaj dosti huje, kot nam je.
Zato: hvala vsem, ki v teh norih časih delate – v ambulantah in bolnišnicah, prometu, poštah, šolah, trgovinah, varnosti, medijih in še marsikje. Hvala, ker delate to, kar znate in zmorete, vsemu navkljub.
Franci Zavrl je strokovnjak za strateško komuniciranje, ustanovitelj in partner podjetja Herman & partnerji.
