Ta pripovedni niz se začenja z nenavadno zgodbo V mlinu. Ostareli pripovedovalec se približa staremu mlinu, ki ga je poznal v mladosti in se zdi zdaj opustel, a nenadoma zagleda mlinarico, morda potomko tiste, ki ga je nekoč osrečevala z ajdovimi žganci. Nameri se jo pozdravit, sledi ji v mlin, od daleč opazuje njeno spretnost, »ko se obrne v mojo smer, (…), tedaj vidim, da so pod belo obleko le kosti, (…) Moka v očesnih jamah me je gledala.« A to za Lipuša ni strašljivo srečanje z belo ženo, nasprotno, »srečal sem staro znanko«, to ni niti tragičen uvid lastne smrtnosti, saj ob slovesu celo razširi roke, »kakor sem to videl storiti papeža«: »Ne delam si skrbi, mlinarica ve, da bom že še prinesel v njen mlin.«
Ta nenavadni vhod v zbirko, ta »podoba iz sanj«, pa seveda Lipuševa socialna občutljivost, moč podob ter prispodob nas spomnijo na Cankarja, enako kot neverjetna gibkost, spevnost in inventivnost jezika, ki ga v Lipuševem primeru patinira koroško narečje in se zdi nam, tu v »matici«, kot nekakšen daven čezhribni odmev.
S šaljivostjo se starosti in smrti avtor znova poloti v »nezgodi« z naslovom Slikar in njegova muza – že naslov je ironično poigravanje s svetovnimi slikarskimi pari od prerafelitov naprej. Začne se takole: »Družico je pahnilo v križu, ko se je pripognila… (…). Istočasno v taistem trenutku je na drugem koncu hiše pahnilo v križu slikarja, ravno ko je (…) Pozneje sta se zedinila o tem, da potrkava, ne na njuna vrata, potrkava po njunih telesih bela votloglava, božja služkinja in strežnica.«
Kadar Lipuš govori o otroštvu, je to čas skrajne bede in skrajnega nasilja (»Nekdo pri hiši je moral deti otroka v strah, ga vzgojiti…«), čas v taboriščih izginulih mater, nasilnih očetov in rejnic (»Moški so pretepali ženske, ženske so vzgajale otroke, da bojo nekoč pretepali ženske.«) ter popolne odsotnosti ljubezni in topline (»Oče in mati nista objemala otrok…«).
Levji delež zaslug za zatiralskost vidi Lipuš v religiji in duhovništvu. V zgodi Ana, tema je! pripovedovalec ugotovi: »… ni bog ustvaril človeka, človek je ustvaril boga, in je bilo razvidno tudi, da za božje vneti v naših krajih licemerijo in sveto hlinijo«. Tako mišljenje je seveda nujno razglašeno za anatemo (Ana, tema je!), ki ji sledi kletev škofa: »Preklet bo v vseh legah in položajih, preklet ležé in stojé, čepé in klečé, (…) v očeh, v spolovilih, licih in bradi…« Nato pa pisatelj hudomušno doda: »Spomnim se, da slepiča ni bilo med naštetimi.« A v drugem zapisu, ko z mamo, ki bo kmalu zatem končala v koncentracijskem taborišču, stojita ob razpelu ob cesti, zapiše: »Mati se dela, kakor da počiva, roke ima uprte na kolena, in deček vidi, da skriva solze. Tisti na križu bi mogel gorje ustaviti, pa vse kaže, da ga ne bo.«
Lipuš je samonikla bilka slovenske književnosti, na katero so nanizane jagode, ki se ji je treba približati meditativno, v miru in počasi, da bi odbrali vse tančine, je tihi glas izginjajoče esence, ki se nad življenje in na tisto onkraj njega nagiba z raziskovalno vnemo žužkoslovca, z vso ljubeznijo do človeka v njegovih strašnih bivanjskih stiskah.