»Naš grad, katerega lastnik je občina Rače - Fram, ki ima 13 naselij in dve krajevni skupnosti ter šteje nekaj manj kot osem tisoč prebivalcev, je primer ravninskega otoškega ali vodnega gradu, dodatno zavarovanega z visokim okopom. Danes je grad kulturno in družbeno središče občine in v njem domujejo občinska uprava, krajevni urad, kinodvorana, zasebna etnološka zbirka, promocijsko-degustacijski prostor z vinoteko in razstavno galerijo, turistična agencija, Rdeči križ in Karitas, nekaj zasebnih stanovanj, že decembra pa bomo odprli tudi knjižnico,« pripoveduje med sprehodom po gradu, ki ima obliko ključa, Matjaž Tomič, odličen turistični vodnik. Grad, ki je bil v strahovito slabem stanju, je več let temeljito prenavljala občina, ki je leta 2005 končno postala njegov lastnik. Obiskuje ga vedno več turistov, v »normalnih« časih pa se v njem poroči kar okrog 150 parov na leto. »V grajski kapeli, kjer so danes tudi poroke, so še pred prenovo izdelovali krste, v nekem obdobju je imela vlogo drvarnice… V čudoviti Beli dvorani z restavriranimi stropnimi freskami je bila telovadnica, še moja starša sta kot otroka v njej telovadila,« pove Tomič.
Grad in posestvo je zapil
Podoba gradu se je skozi čas spreminjala, kot so se menjavali njegovi lastniki. Listina, v kateri se omenja prvi lastnik gradu Gregor Regal iz Rač, je bila izdana 26. aprila 1534. Zadnji lastnik je bil Vincenc Bachler mlajši, ki je posestvo in grad zapil, zato so ga prodali na dražbi (pred drugo svetovno vojno). Grad ima še posebno zgodovinsko vrednost, saj je prizorišče zgodbe in zarote iz prvega slovenskega zgodovinskega romana pod naslovom Ivan Erazem Tatenbah, ki ga je napisal Josip Jurčič. Pisatelj je veliko prostega časa užival med gostoljubnimi domačini Rač, da je izvedel še kakšno podrobnost, saj ga je edinstvena zgodba o zaroti nadvse pritegnila.
»Grof Ivan Erazem Tattenbach, ki je bil lastnik gradu med letoma 1668 in 1671, je bil resničen predstavnik našega naroda. Bil je poštenjak, veseljak, užival je radosti življenja, rad je pil dobro vino iz svojih vinogradov… Ljubil je lepe ženske, med njimi postavno in pametno grofico Ano Katarino Zrinjski. In bil je eden od zarotnikov v pomembni zgodovinski zaroti skupaj s hrvaškima plemičema banom Petrom Zrinjskim in Franjem Krstom Frankopanskim, s katerim so podpisali zarotniško pismo proti cesarju Leopoldu I. Habsburškemu. Zarota je spodletela, podpisniki so namreč cesarju zamerili preveliko naklonjenost v sporazumu s Turki, Tattenbach pa še, da je Slovence omejeval pri uporabi slovenskega jezika. Jurčič v romanu Tattenbacha kljub njegovemu radoživemu življenju označi za enega prvih borcev za Slovence, ki je bil žrtev spletk in prevar (v Gradcu so ga zaradi veleizdaje obglavili),« pripoveduje Tomič.
Z lajno na cesto za preživetje
»Moj dedek Zvonko Gril je bil električar, hodil je delat po vaseh in pogosto je namesto plačila z denarjem vzel stare predmete s podstrešij domačij,« med predstavitvijo bogate etnološke zbirke z več kot 3500 eksponati pripoveduje domačinka in Grilova vnukinja Tjaša Hameršak. Predstavitev starih predmetov popestri z zgodbami, denimo v zvezi z lajno iz 18. stoletja. »Po koncu francoske buržoazne revolucije so pohabljenim vojakom podarili po eno lajno, naj si na cesti z njo služijo za preživetje. Za veliko predmetov sploh ne vemo koliko so stari, ali pa le približno, kot za ta kolovrat, ki ga je ena od Račank dobila pred 80 leti za doto od svoje babice.« Med razstavljenimi predmeti v prenapolnjenem pritličnem grajskem prostoru so tudi kolo mišon s konca 19. stoletja, čitanka iz leta 1932, unikatni šivalni stroj F. Negger, ki ga je izpopolnil Puchov nečak, ura s številčnico iz beneškega porcelana, ki ima datum popravila iz leta 1804. Najstarejši predmet v zbirki je sekira iz bronaste dobe z območja Pohorja. »Tako je dejal dr. Janez Bogataj, ki nam je razkril starost za marsikateri eksponat.«
Pestro pa ni samo v gradu, ampak tudi pred njim. »V naši občini deluje več kot 60 društev, vrstijo se številne kulturne prireditve, na grajskem dvorišču imamo vsako soboto tržnico z lokalno ponudbo, vsako nedeljo od 28. novembra naprej pa bomo imeli adventni sejem oziroma že tradicionalno prireditev Romantični božič. Ponujali bomo našo kulinariko, ki je izvrstna in slastna, med drugim Tattenbachovo tortico, ki je iz 120 različnih sestavin po receptu iz 17. stoletja, golaž iz lisjakovega kotla, pohorsko bunko, sirovo in orehovo gibanico, jedi z odličnim bučnim oljem – v Framu imamo najstarejšo oljarno v Sloveniji že iz leta 1750,« vabi v Rače Tanja Kosi iz občinske uprave.
Župan Branko Ledinek dodaja, da so Račani znani po štajerskem veselju in gostoljubnosti. »Poleg naravnih in kulturnih lepot, ki jih radi pokažemo, turiste z veseljem posadimo za mizo in jim ponudimo naše pristne kulinarične dobrote in seveda tudi kaj proti žeji. Ker je pri nas v vseh pogledih in v vseh letnih časih prijetno, nas je vredno obiskati in spoznati. Pri nas je življenje lepo, kjer se spočijeta srce in duša.«