Sevniškega hotela Triglav že dolgo ni, porušil se je zaradi eksplozije pet dni po razglasitvi konca druge svetovne vojne. A recepti jedi, ki so jih kuhali v hotelski kuhinji, so se po zaslugi zbirke okoli 200 receptov iz leta 1925, ki jih je v 20. letih prejšnjega stoletja zapisala upraviteljica hotela Nežka Arh, ohranili vse do danes. Zelo verjetno po zaslugi Feliksa Jamnika, ki je malce nečitljiva navodila za pripravo jedi začel prepisovati v zvezek, ki je pred dvema letoma pristal v Zgodovinskem arhivu Celje. »To se je zgodilo po zaslugi priznanega geologa Janeza Rihteršiča, nečaka Nežke Arh, ki se je z družino ustalil v Celju. Zvezek z recepti tete Nežke je pristal v njegovi kuhinji, jedi pa je pripravljala njegova žena Ana. Po njuni smrti je zvezek pristal v antikvariatu Antika, od njih pa smo ga odkupili mi. In lani, ko sem začel raziskovati, kaj bi lahko naredili v okviru evropske gastronomske regije, smo skupaj s partnerji, Mestnim muzejem Krško in Srednjo šolo za gostinstvo in turizem Celje, prišli na idejo, da bi stare recepte obudili v življenje za sedanjo generacijo,« pove Borut Batagelj, direktor Zgodovinskega arhiva Celje in urednik knjige Stoletni kuharski zapiski za sodobno rabo. A to ni bila lahka naloga, saj so se zapiski marsikomu zdeli precej tuji in nerazumljivi. Predvsem zaradi drugačnih izrazov in jezika, zato je trajalo nekaj časa, da so jih razvozlali. Nekatere sestavine pa se danes sploh ne uporabljajo več. Kot denimo šnef, ki je nemški izraz za kljunača, ptico, iz katere sesekljanega drobovja so delali pašteto, ki je bila z dodatkom močnih začimb specialiteta lovcev.
Kuhali skoraj brez odpadkov
Branja in prilagoditve receptov za sedanji čas so se lotili na Srednji šoli za gostinstvo in turizem Celje, kjer so jih najprej večkrat prebrali. »To je bila precej zahtevna naloga, saj vsega nismo razumeli. Jezik je bil takrat drugačen, starinski, veliko je bilo tudi žargonskih izrazov. Ko smo nekako razvozlali vsebino, pa smo recepte skupaj z dijaki preizkusili tudi v kuhinji. In moram priznati, da so nas mnoge jedi prijetno presenetile, saj so bile domiselne, okusne in tudi precej preproste,« je strnil misli Aleš Brod s srednje šole za gostinstvo in turizem, ki je bil tudi nekakšen vezni člen med sodelujočimi. Kot je še dejal, pa so pri vsakem receptu zapisali tudi opombo, kaj so v receptu spremenili in zakaj. »Takrat seveda niso imeli v kuhinji na voljo sodobnih kuhinjskih aparatov, kakršne uporabljamo danes, medtem ko se postopki priprave jedi, način razmišljanja in odnos do hrane in živil ne razlikujejo bistveno, saj tudi mi spodbujamo lokalno pridelavo,« poudarja Brod. Uporabljali so veliko zelenjave, zlasti stročnice, manj je bilo na mizi mesa. Je pa zanimivo, da je kuharica od mesa porabila čisto vse, tudi drobovino. Kar pomeni, da so že takrat sledili metodi »zero waste« oziroma brez odpadkov.
Božanski ogromni žličniki
Tudi pekli so in se sladkali ter pri tem uporabljali ogromne količine surovega masla in jajc. Pa tudi mandlje in lešnike, cimet, limone, pomaranče in seveda sladkor so imeli na razpolago. Predvsem seveda bogatejši sloj. Boštjan Bezgovšek, profesor, ki dijake na celjski srednji šoli za gostinstvo in turizem poučuje kuhanje, pa je razkril, da ga je najbolj presenetil božanski okus goveje juhe z ogromnimi žličniki. »Ti veliki žličniki so me spomnili na tiste, ki jih je pripravljala moja stara mama in so bili prav tako rahli kot ti, pripravljeni po stoletnem receptu. Masa, ki jo oblikujemo iz pol kilograma zdroba in osmih jajc, postaja vedno bolj trda, zato so bolj trdi tudi žličniki. Če jih delaš z veliko žlico, prej porabiš maso, zato je tudi vsak žličnik rahel,« je skrivnost razkril Bezgovšek, ki je vsebino receptov preučeval s kolegico Cecilijo Božnik. Nekaterih jedi, ki so jih pripravili, pa so bili deležni za malico ali kosilo tudi dijaki, nastanjeni v celjskem dijaškem domu. Originalni zvezek, ki je v celoti na ogled na spletu, vsebuje 175 oštevilčenih in 44 neoštevilčenih kuharskih receptov ter zapise o zdravilnih rastlinah in domačih zdravilih. V knjigi Stoletni kuharski zapiski za sodobno rabo pa je zbranih 18 posodobljenih receptov, popisana pa je tudi zgodovina sevniškega hotela Triglav.