Na poti v Hannover z vlakom nekdo vztrajno kašlja. Nekdo na sosednjem sedežu pri oknu, zgolj čez hodnik. Prisežem si, da ne bom pogledala, od kod točno prihaja kašelj, pa če znorim. Ne! Pogledala bom, od kod prihaja, nato pa kašljajoči osebi ponudila balzamični bombon. V Hannover grem na literarni večer, kjer bom eno uro glasno brala iz svoje knjige. Ni hujšega, kot če te na odru popade kašelj. Požirek vode in zasuk balzamičnega bombona pod jezikom, paf, in je rešeno. Zdaj pa cela drama. Javno kašljati v času epidemije. Raje se pišem Drek, smo rekli včasih. Gospa na sosednjem sedežu čez hodnik se zahvali in sprejme bombon. »Prav kužno se počutim,« reče pod svojo masko. Bruhneva v smeh in v tišini gre vlak dalje.
Vlak me je peljal na knjižni sejem, ki je – drugače kot domač, slovenski – potekal v živo. Literarna hiša v Hannovru je minuli vikend že 30. priredila posebni knjiž...
