Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let je naše kraje prizadela epidemija nacionalizma. Bil je to nevaren, zelo kužen virus, ki je v nekaj letih okužil večino tukajšnjega prebivalstva. Z njim so se takrat okužili mnogi mladi in zdravi ljudje, katerih imunski sistem bi se moral z virusom poigrati kot sodobni domoljub s slovnico. A ti visoko izobraženi, razgledani in pametni ljudje, tako rekoč proti nacionalizmu trikratno cepljeni ljudje, so drug za drugim zbolevali in bolezen širili naprej, da so se lahko redki neokuženi, večinoma samoizolirani in iz družbe izločeni ljudje zgolj držali za glavo in se spraševali, kako je to mogoče. Prav vsak med njimi je imel namreč v svoji neposredni bližini vsaj enega okuženega prijatelja ali sorodnika, svojega ljubega profesorja ali pa idola iz najstniških let, za katerega bi dal roko v ogenj, da je odporen proti virusu, ki naj bi prizadeval zgolj umsko omejene, neizobražene ljudi, takšne, katerih imunski oziroma umski sistemi se niso zmogli upreti ceneni nacionalistični propagandi.
Razlogi, zakaj so ljudje takrat množično zbolevali za nacionalizmom, so bili seveda zelo različni. Nekateri so verjeli, da je nacionalizem edino zdravilo za komuniz...
