Razmišljanje običajnih državljanov in večine novinarjev in komentatorjev, ki presojajo ravnanje političnih akterjev, temelji na zdravorazumski presoji, kaj bi storili oni sami, če bi bili na njihovem mestu, k čemur dodajo še primerjave z osebami iz zgodovine, tako da lastnim – kakopak etičnim – stališčem lahko pritaknejo pragmatizem, trgovsko podjetnost, zvijačnost, skorumpiranost in brezobzirnost drugih. Celo ob takem pristopu je za večino opazovalcev početje Janeza Janše avtodestruktivno, saj si z njim povečuje število nasprotnikov doma in v tujini, odmika zaveznike, cementira število volilcev na golo jedro oboževalcev njegovega lika in dela, koplje lastni politični grob in radira svoje ime s seznama pozitivnih osebnosti v slovenski zgodovini. Javnost in opozicija domnevata, da bo zaradi svojega početja volitve izgubil. Pa bomo volitve sploh imeli?
Primerjava Janše s škorpijonom iz basni, ki se ne more odpovedati skušnjavi, da bi pičil žabo, ki ga nosi čez vodo, ga kaže kot nemočnega ujetnika lastnih demonov i...