Pogosta je megla, tudi nizka oblačnost, ki nam visi skoraj tik nad glavo in nam ne omogoča prav dosti razgledov naokoli. Postajamo vse bolj navajeni na to, da nas nekaj zunaj motivira, spravlja v pogon, v dobro voljo… Pozabljamo pa, da je veliko odvisno tudi od nas. Zakaj bi nas sivo vreme spravljalo v slabo voljo? Res je, pomanjkanje dnevne svetlobe vpliva nekoliko depresivno, na severu, kjer so zimski dnevi neprimerno krajši kot pri nas, je tega več. A po drugi strani je tako novembrsko vreme lahko idealno za počitek. Da ne delamo nič posebnega. Je to narobe? Ni, če si to le lahko privoščimo in če smo se sposobni odtrgati od telefonov, računalnikov, televizije in preostalih novodobnih zasvojenosti. Seveda so tu služba, razna domača opravila, a še vedno nam ostajajo dolgi večeri, konci tedna… Zakaj bi vsakič brzeli ne vem kam? Smo sploh še sposobni umiriti se?
Novembrska siva in malo pusta narava nam ponuja veliko miru, še živali so tiho, vetra je bolj malo, pa tudi če je, se mora kar precej potruditi, da zašumijo veje – listje se hitreje odzove. Če boste šli hodit v novembrsko sivino, se ob prihodu domov ne boste počutili nič kaj dosti slabše, kot če bi sijalo sonce. Mogoče boste celo imeli občutek, da ste premagali vreme, da se niste uklonili prepričevanju oblačne ali meglene sivine, da je najbolje, če se smilite samim sebi.
Seveda pa vas nimam namena prepričati, da je november najlepši mesec v letu. Tudi meni so ljubši nekateri drugi. Letošnji je zaradi nevremenskih razlogov še bolj siv kot običajno. Najbolj absurdno pa je, da bo ob vsem tem mojem modrovanju ob koncu tedna kar veliko sonca, skoraj največ, kar ga lahko ta mesec premore. Tako da vendarle ni (in ne bo) vse sivo.