Potovanje kot pot do samospoznanja je že dolgo eno temeljnih narativnih (in nasploh življenjskih) izhodišč; v sebi nosi obljubo preobrata, podobo popotnic in popotnikov, ki se z odisejad vračajo predrugačeni, spremenjeni, obogateni z nepozabnimi dogodivščinami, izkušnjami in izostrenim občutkom za svobodo. Roman, ki zgodbo gradi na potovanju, se takšnim formulacijam le težko ogne, tako tudi Srčni utrip zvesto sledi zastavljeni pripovedni logiki. S tem, ko se Poljaka Wika in Stašek odpravita na študentski avtoštop na evropski zahod, sprožita pričakovanje sosledja pomenljivih dogodkov, ki bo preobrazilo tako njiju kot njun odnos.
Wika in Stašek pristaneta v Švici, kjer želita s priložnostnimi deli pokriti stroške potovanja in prihraniti nekaj malega za bližajoči se študij. Med delom na eni ...
