V državi je več kot polovica starejših, ki so izpostavljeni posmehu revščine, mnogi popolnoma obubožani, nesrečni in odvisni od tuje pomoči v celoti. Minister kot da ne ve, v kakšnem groznem stanju so, koliko je revnih, koliko prerevnih, kot da ne ve, kaj stiska naredi človeku. Ali res ne ve?
No, naj mu povem.
Se zavedate, se sploh kdo resnično zaveda, kakšno je poleg zdravstvenega tudi psihično stanje starejših? Vseh tistih, ki so na robu obstoja, da s tem, ko so udomljeni, nimajo več svoje svobode, ne morejo odločati po svoji želji in potrebi, ne morejo niti okna odpreti, da nekomu ne piha, ne morejo poslušati izbrane glasbe, ker to nekoga zraven moti, da morajo v posteljo ob uri… Podrejeni so režimu, ki nikakor ne spominja na toplo ognjišče lastnega doma. In trpijo, tiho trpijo.
Marsikdaj je treba komu pomagati celo z antidepresivi, ker je pritisk prevelik, nevzdržen. Grozno, omamiti človeka, da pozabi, kaj mu država povzroča. In sedaj bodo morali spet seči v denarnico, iz katere je nekoč davno kukal še kakšen jur, danes pa je suha kot poper. Se zavedate, kako težko je drugega prositi za denar? Ne? Seveda ne.
Ljudi ste ponovno prisilili, da se odrečejo še zadnjim drobcem dostojanstva in gredo »fehtat«, da bodo lahko vsaj smrt dočakali na toplem. Ali kar je še huje, prosit socialno službo, da iz njih uradno naredi reveže z odločbo. Kar pridite v kakšen dom, pridite kot navaden človek in začutili boste vso težo trenutka, v katerem morajo ljudje vseeno živeti. Živeti tuje življenje.
Pridite, greva skupaj!
Silva Novak, Ljubljana