In vendar je v takšni tako rekoč apokaliptični situaciji skupina 43.000 staršev v okviru pobude Otrok ne damo podpisala peticijo, ki zahteva opustitev nošenja zaščitnih mask v razredih in testiranja otrok v šolah na nižji in srednji ravni slovenskega šolstva. Poleg tega zaposleni v šolstvu govorijo o vse večjem pritisku dela staršev šolajočih se otrok, celo fizičnih grožnjah. Vse to se dogaja ob obstoju večjega števila evropskih in ameriških raziskav, ki ugotavljajo, da so šole v okoljih, v katerih je precepljenost nizka, lahko pomemben vir okužb, poleg tega pa, da nošenje mask in ohranjanje razdalje v razredih pomaga preprečevati širjenje okužb v šolah (The Economist, 25. september 2021).
Ob tem se je treba vprašati, kaj vse bo v Sloveniji še prinesla individualistično-egoistično-hedonistična orgija, izvirajoča iz neoliberalne družbenoekonomske paradigme, ki je bila v slovenski družbi prisotna že pred pandemijo, sedaj pa kaže vse bolj pošastne razsežnosti. Kako je mogoče, da protestirajoči starši niso sposobni razumeti, da je preprečevanje množičnih smrti in zloma zdravstvenega sistema pomembnejše od ugodja oziroma domnevne »zaščite« njihovih otrok pred pandemičnim »obremenjevanjem«? Ali se ne zavedajo, da tudi v liberalni tradiciji, ki izpostavlja pomen pravic posameznika, te pravice obstajajo zgolj do točke, ko ne ogrožajo pravic drugega posameznika, ter da nikoli nismo imeli pravice ogrožati življenja drugih? In da imamo poleg pravic tudi dolžnosti? Človek se ob ravnanju teh staršev ne more znebiti občutka, da ne premorejo empatije, solidarnosti in najbolj elementarne dostojnosti.
Takšnemu ravnanju dela slovenskih staršev bi lahko dodali nekatere druge značilnosti tranzicijske Slovenije – dejstvo, da polovica Slovencev ne bere knjig (Miha Kovač, »Berem, da se poberem«, 2020), ter da imamo v Sloveniji enega največjih deležev nakupovalnih površin na glavo prebivalca v državah članicah EU. Nedavna raziskava Eurobarometra je tudi ugotovila, da smo Slovenci po kriteriju zaupanja v znanost na zadnjem mestu med državami članicami EU. Očitno imamo v naši državi velik družbeno-kulturni problem, ki nikakor ne more biti zgolj posledica nezaupanja v sedanjo (sicer zares katastrofalno) vlado, kot ugotavlja velik del slovenske intelektualne srenje. Če ne bomo začeli premišljeno odpravljati teh pomembnih družbenih pomanjkljivosti, potem bo slovenska nacija obsojena na počasno in nadvse mučno usihanje.
Treba je še dodati, da se zdi, da je tudi združenje ravnateljev podleglo pritisku omenjenih staršev, saj povsem legitimno zahtevo vlade, da se morajo otroci, ki se (zaradi stališč svojih staršev) ne bodo hoteli samotestirati v šolah ali nositi mask v razredih, šolati od doma, problematizira z argumentom, da na tak način ne bodo zagotovljeni optimalni šolski rezultati teh otrok. Pri tem očitno pozablja, da bi se starši teh otrok za šolanje na daljavo odločili prostovoljno ter da ima tudi v humanističnem razmisleku zaščita življenj in javnega zdravja prednost pred optimalnim poučevanjem otrok. Ne pozabimo, da obvezno samotestiranje otrok v šolah v Avstriji uspešno poteka že kar nekaj časa.
Ravnatelji pa imajo vsekakor prav, ko opozarjajo, da bi morala vlada zaposlenim v šolstvu zagotoviti ustrezno zaščito pred agresivnimi pritiski staršev. Na tej točki je treba izpostaviti, da bi morale vladne in opozicijske stranke konstruktivno sodelovati pri pospešenem sprejetju zakonodaje, ki bi odpravila vse dvome o pravni podlagi za zaščitne ukrepe v šolah. Opozicija bi lahko tudi sama začela takšne postopke. Vse prevečkrat se namreč zdi, da opozicijske stranke že proslavljajo zmago na naslednjih volitvah, namesto da bi v sedanji katastrofalni situaciji potrdile legitimnost večjega dela vladnih protipandemičnih ukrepov in jih pomagale zakonsko podkrepiti. Volilna zmaga ne bo prav veliko vredna, če se bo zgodila ob stotinah pandemičnih sveže izkopanih grobov.
Dr. Primož Šterbenc, Ljubljana Šentvid