Da, megla ni samo brezoblična sivina, ki jo imamo precej v teh dneh. Megla običajno skriva sončno vreme nad seboj. Po drugi strani nam daje občutek utesnjenosti, brezizhodnosti, morda občutek, da je zrak onesnažen, kar pa ni vedno res. Lahko je onesnažen tudi ob sončnem vremenu. Jeseni in pozimi, ko nam sonce lahko prijetno ogreje prostore, megle seveda ne maramo. Še posebno ker v tem času lahko traja najdlje. Če bi bila samo zjutraj in bi potem prepustila svoje mesto soncu, najbrž ne bi imeli kaj dosti proti njej. Tako pa nam krade poživljajočo svetlobo in toploto. Poleti pa je lahko pravi blagor. Spomnim se letošnjega poletja, ko je v vročem in suhem obdobju nekajkrat nastala megla. Rastline je poživila jutranja rosa, dnevna vročina pa je zaradi megle nekoliko zakasnila, ne bi je zamenjal za nobeno jasno jutro z zgodnjim sončnim vzhodom in pripeko, ki bi se začela že po deveti uri dopoldne.
Pri nas je daleč najpogostejša tako imenovana radiacijska megla. Nastaja v jezerih ohlajenega zraka, če je ta dovolj vlažen oziroma če se zrak dovolj ohladi. In ohlaja se ponoči zaradi energijskih izgub – tla sevajo energijo v obliki elektromagnetnega valovanja v infrardečem območju valovnih dolžin. Po fizikalnih zakonih povzroči izguba energije znižanje temperature. Ohlajajo se predvsem tla in nad ohlajenimi tlemi se potem ohlaja tudi zrak neposredno nad njimi. Če to ohlajevanje traja dlje časa, se lahko plast ohlajenega zraka kar precej odebeli. Seveda pa ne sme pihati, kajti veter sproti premeša in razredči tanko plast ohlajenega zraka tik nad tlemi z zrakom iz okolice in zato se zrak precej manj ohladi. Podobno je ob oblačnih nočeh, kajti oblaki prestrežejo večino IR-sevanja, ki ga oddajajo tla, in sevajo nazaj ter s tem preprečijo energijsko izgubo.
Ker je torej nočno ohlajevanje zraka in posledično nastanek megle posledica sevanja, radiacije, tako meglo imenujemo radiacijska. Ta megla seveda ne oddaja nobenega škodljivega sevanja, da ne bi slučajno prišlo še do kakšne nove teorije zarote.