Kot ene zadnjih razprtij v skupini Bijelo dugme se je mogoče spomniti udarca s čelom, ki ga je Mladen Vojičić Tifa usmeril v predel obraza kolega Alena Islamovića po novoletnem koncertu v Budni leta 2018. Tudi ob tistem dogodku se je dalo zaznati ločeno mnenje, da gre za inscenirane dogodke. Mogoče. Ne bi bili prvi. »Na estradi je sve lažno, na estradi sve je fol,« bi dejali njihovi someščani.
Ne samo po zvoku, ampak tudi po načinu delovanja Bijelo dugme spominjajo na angleške hard rock skupine, kot na primer Led Zeppelin, Deep Purple in Black Sabbath. Pri vseh omenjenih je značilno, da pevci oziroma frontmeni niso vodilne osebe v ansamblu, ampak so to praviloma kitaristi. Pevci veljajo za kader, ki se ga menja in ki kroži. Tommy Iommi, kitarist in šef Black Sabbath, je v njihovi zgodovini zamenjal osem pevcev – poleg izhodiščnega Ozzyja Osbourna sta pri Sabbath neko obdobje pela tudi Ian Gillan in Glenn Hughes iz Deep Purple. Prav tako tudi James Dio, sicer izhodiščni pevec zasedbe Rainbow, ki jo je ustanovil Richie Blackmore, ustanovni kitarist Deep Purple, potem ko jih je leta 1975 zapustil. In se v obdobju 1984–1993 še enkrat vrnil.
Kadrovska saga Deep Purple
Deep Purple so kadrovska saga. V njihovi zgodovini je obstajalo deset različnih postav, s šestimi različnimi pevci in pogostimi menjavami na inštrumentih. Ritchie Blackmore z Ianom Gillanom ni igral od leta 1993, ko je drugič zapustil ansambel. Odtistihmal ne govorita, čeprav so se letos pojavile informacije, da sta prek posrednikov navezala stik. Blackmore naj bi izrazil željo, da bi spet zaigral s staro zasedbo, Gillan pa ne skriva, da si ne želi ponovno doživeti Blackmora. Ta je imel na vrhuncu slave sredi sedemdesetih, ko so bili Deep Purple pojem rock gigantizma, razvpite izpade. Na odru je uničeval kitare, ojačevalce in drugo opremo, jih metal v občinstvo, mlatil z inštrumentom po kameri in snemalcu, ki je koncert snemal, povzročal komajda obvladljive požare na odru in nasploh dajal vtis, da se je močno vživel v vlogo manj prištevnega genija, ki si lahko privošči vse in ga je treba zgolj razumeti ter mu popuščati.
Zaradi številnih postav je med privrženci Deep Purple večno živa razprava, katera izmed različic ansambla je bila najboljša. Osnovna razlika je v tem, kdo je bil v kateri pevec. Kot rečeno, se jih je zamenjalo šest, glavna rivala izmed njih pa sta že omenjeni Gillan in David Coverdale, kasneje vodja Whitesnake, ki je Gillana nasledil v obdobju 1973–1976. Za nekatere je Ronnie James Dio, ki je ob Rainbow pel tako pri Deep Purple kot pri Black Sabbath, najboljši vokalist od vseh, vendar pa ni nosilec nobene od ključnih skladb.
Rivalstvo med pevci
Ko gre za primerjavo med osnovnima rivaloma, je Coverdale že v osnovi v slabšem položaju. On je bil tisti, ki je zamenjal Gillana in je moral peti skladbe, ki jih je označil že njegov predhodnik. Podobno je v primeru Bijelega dugmeta, kjer je Željko Bebek kot prvi pevec v boljšem položaju od svojega naslednika Mladena Vojičića Tife, ta pa od Alena Islamovića, ki je prišel tretji in je moral peti skladbe, ki sta jima svoj pečat dala predhodnika. Ni čudno, da ima Islamović med sledilci sarajevske zasedbe najmanj privržencev, čeravno je po mnenju Gorana Bregovića najzanesljivejši vokalist izmed vseh. Pa še ena vzporednica med angleškim in bosanskim hard rockom se ponuja: podobno, kot so si Angleži delili pevce, so si jih tudi Bosanci. Tako Islamović kot Vojičić spadata tudi med osmerico pevcev, ki so se zamenjali pri zasedbi Divlje jagode, Dugmetu rivalski zasedbi, katere vodja Zele Lipovaća je kitarist, ki nikdar ne poje.
Da je glavni pevec zamenljiv, obenem pa tudi v podrejenem položaju do kitarista, je vsaj v kontekstu zasedb iz šestdesetih, denimo The Beatles in Rolling Stones, nepredstavljivo. Paul McCartney, John Lennon in Mick Jagger so v svojih posadkah nezamenljive figure. Prav tako so bili vodilne osebe in centri ustvarjalnosti kot glavne smeri delovanja. Pri angleških hard rock zasedbah pa ni bilo tako. Led Zeppelin sicer nikoli niso menjali postave in pevca, vendar pa je bil vokalist Robert Plant vedno podrejen vodji, torej Jimmyju Pageu, ki je bil kot letnik 1944 od Planta tudi štiri leta starejši. Plant, čeprav danes velja za ikoničnega rockerja, niti ni bil prva Pageeva želja. To sta bila prej Steve Winwood in Steve Marriott, vokalista zasedb Spencer Davis Group, Humble Pie in Small Faces. Plant je bil izbran, ker je bil najbolj podoben Marriottu, že na prvi posluh pa se sliši, da je svoj način petja povzel prav po njem.
»Vedel sem, da dobro poje, dvomil pa sem, kakšen je kot frontmen in soavtor,« je Page pozneje pojasnjeval svoje dvome glede Planta, ki je bil za časa obstoja zasedbe nemalokrat blažilec napetosti med njim in vodji najbolj kljubujočim članom – bobnarjem Johnom Bonhamom. Ko se je Bonham septembra 1980 po litru in pol popite vodke zadušil v spanju, se Page ni potrudil poiskati drugega bobnarja. Pojasnila so bila, da zato, ker z nobenim drugim bobnarjem zasedba ne bi mogla zveneti enako, močnejši vtis pa je, da so člani drug drugemu začeli presedati in da je Bonhamova smrt prišla kot izgovor za razhod.
Jimmy Page ne odpusti Philu Collinsu
Page velja za arhetipskega vodjo – kitarista, ki mu ni mogoče oporekati ali prihajati v nestrinjanje z njim. O Philu Collinsu še vedno nima lepe besede, potem ko je bil z njim dogovorjen, da leta 1985 na koncertu Live Aid bobna za Led Zeppelin, ki so se ob tisti priložnosti zbrali in izvedli tri skladbe. Collins ni prišel na vajo pred nastopom, rekoč, da je na concordu med poletom čez Atlantik poslušal skladbe in da je to povsem dovolj. Za natančnega Pagea je to še vedno nezaslišana pišmevuharska drža, ki je Collinsu ne odpusti.
Na Pagea je vezan vsaj še en glasbeniški dvoboj, čeravno ne glasbene narave. V tem primeru z Robbiejem Williamsom, njegovim bistveno mlajšim stanovskim kolegom, ki je v Londonu leta 2014 kupil hišo v neposredni bližini njegovega dvorca iz leta 1875. Ko je Williams nameraval začeti obnovitvena dela v svoji prav tako stoletni hiši, je Page na občinskem uradu vložil zahtevo za blokado oziroma ustavitev del, češ da hrup in tresljaji delovnih strojev ogrožajo njegovo hišo. Med drugim stari mozaik v kleti. Medsosedski spor se je vlekel tri leta, Page je na dvorišče prinesel snemalno opremo in snemal decibele hrupa, ki so ga povzročale »štemarice« pri Williamsovih, Robbie pa mu je iz svojega dvorišča spuščal glasbo konkurenčnih Black Sabbath, Pink Floyd in Deep Purple, si nadeval lasuljo in se preoblačil v Roberta Planta ter porogljivo imitiral Led Zeppelin. Obenem sta oba najemala strokovne izvedence, ki so pričali v njuno korist, na koncu pa je Page celo zavzel položaj čuvaja kulturne dediščine Williamsove hiše, češ da jo ta s svojimi posegi ogroža. Na koncu je zmagal Williams, ki se je v hišo lahko vselil po treh letih medsosedske vojne.