Pri obeh poklicih, ki sta me vzela v roke, poklicu pisateljice in poklicu kmetice, se soočam z vedno istimi očitki. Parazitka na davkoplačevalskem denarju. Odkar delam, moram ljudem, ki imajo za takšne reči vselej vsaj pet minut časa, pojasnjevati, kdo ali kaj mi plačuje socialne prispevke, zakaj kljub bajnim kmetijskim subvencijam nimam novega traktorja in v čem je sploh fora, da človek, po vrhu še ženska, piše knjige, če pa so slovenske knjige itak tako bedne, da ne zmorejo niti preživeti na trgu. Tudi slovenska jabolka iz visokodebelnih travniških sadovnjakov baje ne zmorejo preživeti na trgu in, joj, dajte se vi malo modernizirat, da vas ne bomo do smrti podpirali davkoplačevalci.
Tako hecno je, da pisateljice in kmetice vselej izvzamejo iz besede »davkoplačevalci«. V nasprotju z raznimi ministri pisateljice in kmetice svoje glupe davke plaču...
