»Cigan, ampak najlepši« je naslov romana hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka. Fantje s Pušče ta »ampak« odlično razumejo. Nič od tega, kar so dosegli od leta 2004 do danes, ni šlo zlahka.
»Na enem od prvih sestankov Krajevne skupnosti Pušča leta 2002 je prišlo do pobude, da potrebujemo gasilsko društvo. Naše naselje je zelo strnjeno in preden pride glavna enota gasilcev iz Murske Sobote do Pušče, bi ob močnejšem požaru naselje že pogorelo,« pojasnjuje Dejvid Horvat.
»S pobudo smo odšli do predsednika Gasilske zveze Murska Sobota. Štefanu Barbariču gre velikanska zahvala. Takoj in brez vsakega predsodka nas je podprl in nam zelo pomagal. Po gasilskem pravilniku nam je pomagal napisati statut društva in tako se je začelo.«
Prva cev iz kosovnih odpadkov
»To so bili težki časi,« pravi Dejvid Horvat. »Nismo imeli sredstev, da bi si kupili opremo. Na srečo se je pojavilo gasilsko društvo iz Sebeborcev, ki ga je vodil Vlado Škerlak. Podaril nam je gasilsko vozilo, ki je bilo pri njih za odpis.«
»Prek Googla smo začeli iskati rabljeno opremo. Gasilci z Bleda so nam poslali stare, strgane obleke. Veseli smo bili kot majhni otroci. Potem nam je prijatelj iz romskega naselja prinesel našo prvo gasilsko cev. Našel jo je na kosovnih odpadkih. Takoj sva jo šla preizkusit na enega od hidrantov. Cev je bila dolga približno 15 metrov in midva sva imela celo njivo in vsi so gledali kot kino,« pripoveduje Dejvid Horvat.
»Korak za korakom so nas tudi drugi gasilci začeli malo bolj resno jemati, začeli smo hoditi na gasilske skupščine, na sestanke z odborom, izborili smo si, da smo od Mestne občine Murska Sobota vsako leto dobili denar za delovanje. Začel sem brskati po internetu in ugotovil, da česa takšnega ni nikjer na svetu; smo edino romsko gasilsko društvo na svetu.«
Potem pa hladen tuš. »V vasi se je zgodil požar, naše vozilo pa se ni hotelo premakniti. Od 2004 do 2015 je bilo parkirano na dvorišču mojega strica, ki je vmes žal umrl zaradi covida. On je bil zelo ponosen, da vozilo stoji pri njem, ampak seveda: brez strehe, na vedrini, na snegu, dežju. V vasi požar, avto pa ni vžgal. Poskušali smo s porivanjem, nič. Ni naredil koraka. Kolikor nas je bilo, smo odhiteli do hiše s gasilnimi aparati, z vsemi močmi omejili požar, nato pa je osrednja gasilska enota Murska Sobota požar tudi pogasila,« pripoveduje Dejvid Horvat.
»Zavedli smo se, da tako ne gre več naprej. Brez prave opreme nič ni imelo smisla. Začela se je naša druga etapa.«
Člani PGD Pušča so napeli vse sile, da bi izboljšali svoj položaj. Podprl jih je romski svetnik Darko Rudaš, poleg Štefana Barbariča pri Gasilski zvezi Murska Sobota še nekdanji poveljnik Franc Olaj in poveljnik civilne zaščite Stanislav Wolf. PGD Pušča je najprej dobilo rabljeno vozilo, ki je bilo za odpis pri Gasilski zvezi MS, nato pa 2019 končno tudi novo vozilo. »Dobili smo 80% financiranja z Mestne občine Murska Sobota, ostalo smo zbrali, kakor smo vedeli in znali.«
Dejvid Horvat pravi, da podpora ni padla z neba. »Zelo se trudimo, da dokažemo, da smo gasilci kot vsi drugi, marljivi, strokovni, srčni. Takoj ko smo dobili prvo malo boljše vozilo, tisto rabljeno, smo šli pomagat, kamor koli smo lahko. Širša Slovenija nas je lahko spoznala ob žledu, šli smo pomagat v Petrinje ob potresu …«
Mihec in njegova kamera
V PGD Pušča je vključenih 15 usposobljenih operativnih gasilcev, pomaga pa še cela kopica krajank in krajanov. »Zaradi corone žal že dve leti stagniramo. Nekateri naši gasilci so bili zelo bolni, tudi vaje so bile prepovedane. A naši načrti so pestri. Močno voljo imamo. Delamo z otroki, ki jih želimo navdušiti za gasilstvo, imamo tudi ženske članice, ki so končale tečaj za gasilke …«
Odločeni so, da razbijejo vse mite. »Z dvignjeno glavo gremo naprej. Podpiramo vsakega gasilca, vsako društvo, vsakega človeka. Vabimo, naj pridejo in si ogledajo naše naselje, kako živimo, kaj delamo, kako se družimo. Smo zelo aktivni, delamo v Avstriji, naše naselje je zelo dobro organizirano. Želimo si boljši jutri,« pravi Dejvid Horvat.
Zadnjih pet let jih spremlja režiser Miha Mohorič, ki je o delovanju društva posnel dokumentarni film Tekmüvanje. »Večkrat mu rečem, Mihec, tebi moramo dati diplomo. Kaj diplomo, dati ti moramo pokal! Vsi drugi pridejo k nam snemat 10-15 besed, iz teh besed naredijo tri lepljenke in to je to. On pa je z nami snemal pet let. Posnel je tisto, kar je res. Kar smo,« pravi Dejvid Horvat. S filmom želijo prepotovati Slovenijo in vsem pokazati, da se na romske gasilce lahko zanesejo. Denar za turnejo pravkar zbirajo na spletni strani Huda pobuda.
»V gasilstvu sem našel svoj pravi obraz,« pravi Dejvid Horvat iz PGD Pušča, edinega romskega gasilskega društva na svetu. »Vedno sem bil človek, ki je pomagal - na vse načine. Ljudje se obrnejo name, daj, Dejvid, nekaj naredi, nekaj naredi. Dobim adrenalin, ki me požene, in že ukrepam. Nikoli nisem obrnil hrbta ljudem, ki so potrebovali pomoč. Tudi če gre za tiste, ki so mi kdaj želeli slabo, ki so me žalili. Z moje strani je vedno oproščeno. Ne vem, mogoče imam neki dar, ki me sili, da moram pomagati. Moram. Ob slabem in dobrem!«