Prvi je bil športni terenec hyundai santa fe, prenovljeni predstavnik četrte generacije, torej najvišji, največji (dolžinska mera 4,78 metra) in, da, najprestižnejši predstavnik te korejske »ljudske« znamke, ki želi kot tak mešati štrene tudi predstavnikom premijskih znamk. Drugi pa srednje velik SUV iz Audijeve hiše, Q5 (4,68 metra), prenovljeni predstavnik druge generacije, ki pa glavne oblikovne poteze še vedno vleče vse od prve. Kar po eni strani potrjuje kakovost njegovega brezčasnega dizajna, saj je še vedno videti zelo aktualen, po drugi pa po tej plati vseeno deluje precej bolj zadržan in ne izstopa toliko kot njegov tekmec, ki je eden tistih hyundaijev, za katerimi se obrača veliko pogledov; k temu pripomore predvsem atraktiven in agresiven sprednji del z ozkimi lučmi in veliko masko, pa tudi sicer je santa fe zelo skladen avtomobil.
Podobna zgodba je tudi v notranjosti, v kateri se moramo najprej dotakniti kakovosti izdelave, ki je v obeh primerih vrhunska, tako na videz kot otip. Je pa pri Q5 vse skupaj precej bolj umirjeno in neizstopajoče. Ob tem je slednji po prenovi izgubil osrednji velik vrtljiv gumb, vseeno pa so pri Audiju zadržali dovolj stikal, da je upravljanje tudi med vožnjo hitro, enostavno, varno. Santa fe je na drugi strani bolj živahen, razgiban, število vseh gumbov in stikal je nemara celo rekordno med vsemi novimi avtomobili, ki so ta hip naprodaj. Čeprav vseskozi poudarjamo, kako zelo fizični gumbi olajšajo upravljanje med vožnjo, se nam je prvih nekaj dni zdelo, da jih je tokrat celo preveč, ko pa se voznik navadi, kje je kaj, se znova izkaže, da je tak način upravljanja, če nič drugega, med vožnjo najbolj priročen in varen. In obenem nas nihče ne bo prepričal, da zato vse skupaj estetsko izpade kaj slabše; kvečjemu nasprotno. Kar zadeva notranjost, dodajmo, da je zadaj v obeh primerih prostora dovolj tudi za odrasle potnike, prtljažnik pa je, tudi zavoljo tega, da je avto malce večji, zmogljivejši pri santa feju (v osnovi 634:520 litrov), a v obeh primerih zelo uporaben.
Največja razlika med obema avtomobiloma se tako občuti med vožnjo. Da ne bo kdo razumel narobe, naj takoj poudarimo, da se santa fe z 2,2-litrskim dizelskim motorjem s 148 kilovati (201 KM) moči, podprt z osemstopenjskim samodejnim menjalnikom, vozi zelo dobro. Predvsem je zelo udoben, tudi na slabših površinah, kjer sicer lahko posežete tudi po različnih terenskih programih, ki jih ponuja ta štirikolesno gnani velikan. A razlika pri vsakdanji vožnji je v korist audija vseeno občutna. Q5 je namreč bolj agilen, volanski mehanizem je bolj odziven in natančnejši, razliko boste občutili v vsakem ovinku, na vsaki grbini in cestni nepravilnosti, ki jo »pogoltne« z večjo lahkoto… Ob tem je motor v potniški kabini manj slišen, za nameček pa je Q5 s tem 2-litrskim dizelskim primerkom z le dvema kilovatoma moči več (150 oziroma 204 KM) in prav tako štirikolesnim pogonom zares občutno bolj odziven, tako z mesta (do stotice pospeši v 7,6 sekunde, santa fe v 9,2) kot med vožnjo, ko so njegove reakcije hipne, tekmečeve pa občasno malce zapoznele. In ne nazadnje – Q5 je varčnejši, saj nam je v povprečju na 100 kilometrih vožnje porabil pol litra goriva manj (7,1:7,6 litra).
Še enkrat: razlike niso velike, a vse skupaj se seštejejo v to, da je vozniški občutek pri Q5 boljši. Je odličen, nasproti santa fejevemu zelo dobremu. Kar pa ne pomeni, da lahko Q5 damo prednost pri priporočilu za nakup. Ta odločitev je pač odvisna od več dejavnikov in že tako malce ugodnejši testni santa fe (53.900:55.200 evrov) je imel denimo ob izjemni opremi impression še kar nekaj več dodatkov kot sicer dobro opremljeni Q5 S-line. Vsa dodatna oprema pa je spet cenovno ugodnejša. A to je pač klasična razlika med »običajnimi« in prestižnimi znamkami.
