Toda ponižujoč poraz Francozov leta 1940 proti Hitlerju in kolaboracija njegovega nekdanjega nadrejenega maršala Petaina sta v njem prebudila nekatere prej speče sposobnosti. Francozi so zanj izvedeli poleti istega leta, ko je iz Londona preko radia svoje rojake pozval, naj se pod njegovim vodstvom uprejo okupatorju, rekoč, da izguba bitke še ne pomeni izgube vojne. Kot inteligenten, delaven in po svoje skromen poveljnik francoskih osvobodilnih sil je na koncu pristal na čelu začasne francoske vlade, ki ji je predsedoval do leta 1946, ko se je razočaran nad političnim pohlepom nekaterih članov vlade umaknil iz politike. Zaradi številnih težav in nerešenih vprašanj so ga leta 1958 zaprosili, naj ponovno prevzame vodenje države, kar je sprejel. In z nekaterimi svojimi potezami ter miselnostjo zaznamoval desetletje svetovne politike. Med drugim je dosegel izstop Francije iz Nata in ukinitev oporišč te zveze na francoskem ozemlju, zavzemal se je za združeno Evropo, navezal je prijateljske stike z Nemčijo, nekdanji koloniji Alžiriji je omogočil samostojnost in še bi lahko naštevali. Bil je preprosto najvidnejši svetovni politik svojega časa in zaradi svojih izvirnih idej, ki se marsikdaj niso ujemale z miselnostjo preostalega sveta, praktično vsak teden upodobljen v karikaturah na naslovnicah največjih svetovnih časopisov.
General je odšel z bojišča
Za Stalinom, Churchillom, Eisenhowerjem in Adenauerjem je sedaj odšel še general De Gaulle. Možje, ki so krojili obliko sveta med zadnjo svetovno vojno in po njej, so se spet srečali v večnosti. 22. novembra bi spolnil 80 let življenja. (…)
Ko je maršal Petain, njegov šef v bitki pri Verdunu v prvi svetovni vojni, podpisal kapitulacijo francoske vojske leta 1940, se je De Gaulle umaknil v London, od koder je Francozom sporočil: »Francija je izgubila bitko, ne pa vojne.« Postal je simbol odpora in upanja v zmago. Sredi poletja 1944 se je De Gaulle kot zmagovalec vrnil v Pariz. Sestavil je prvo začasno vlado, a ko je videl nebrzdano težnjo politikov po oblasti, se je januarja 1946 umaknil na svoje samotno posestvo v Colombey-des-Deux-Eglises. V dvanajstih letih se je nato zamenjalo 22 vlad. Francija se je zapletla v indokitajsko vojno in jo izgubila; v alžirski vstaji ni znala najti rešitve; nato je leta 1958 izbruhnil še upor armade.
Francozi so se spet spomnili na svojega generala. Prišel je in ustanovil »peto republiko« ter postal nje predsednik. Začelo se je obdobje degolizma. (…)
V maju 1968 je deset let po drugem prihodu na oblast doživel prvo razočaranje: deset milijonov delavcev je zapustilo delo ter skupaj s študenti vzklikalo po cestah z rdečimi zastavami: »Deset let zadostuje! De Gaulle v muzej!« De Gaulle je na demonstracije odgovoril z razpisom novih volitev, ki jih je blesteče dobil. Toda že po enem letu si je zaželel nov preizkus svoje priljubljenosti. Predlagal je spremembo glede deželne preureditve Francije in reorganizacijo senata, pri tem pa zagrozil, da bo odstopil, če bodo volivci rekli »Non«. In volivci so 27. aprila 1969 izrekli svoj »Non«, general pa je zvest svoji grožnji pri priči odstopil. (…)
V samoti njegovega posestva v Colombeyu ga je v ponedeljek, 9. novembra na večer obiskala smrt. Srčna kap ga je v trenutku iztrgala iz kraljestva živih. V Colombeyu je tudi našel svoj zadnji počitek. On, ki je postavil trdno oblast predsednika republike, je znal brez sile demokratično in tiho oditi. Morda je to ena izmed največjih zaslug, ki jih lahko uresniči velik vojak in velik državnik.
Katoliški glas, 12. novembra 1970
Danes bodo de Gaulla pokopali na malem pokopališču v Colombeyu
PARIZ, 11. Jutri zjutraj ob 11. uri bo v pariški stolnici Notre Dame žalna maša, na kateri se bo več kot osemdeset državnih poglavarjev in vladnih predsednikov poklonilo spominu pokojnega generala Charlesa de Gaulla. Pogreb pokojnega pa bo v popoldanskih urah v Colombey les deux Eglisesu. (…)
Zvezni izvršni svet se je sestal danes ob smrti velikega francoskega državnika generala Charlesa de Gaulla na žalno sejo, na kateri je o de Gaullu, kot politiku in državniku, katerega delo presega okvire Francije, govoril predsednik zveznega izvršnega sveta Mitja Ribičič. (…) Ribičič je v svojem govoru še posebno poudaril prizadevanje de Gaulla za mir, enakopravnost, neodvisnost in suverenost vseh držav. De Gaulle se je neutrudljivo zavzemal in delal, da bi v sodobnem svetu prišli do sodelovanja med vsemi narodi in državami, ne glede na družbeno ureditev. Za njega se lahko reče, je poudaril Ribičič, da je bil izrazit nasprotnik blokovske razdeljenosti, hegemonije velikih sil in razdelitve sveta na interesna področja.
Ribičič je v svojem govoru navedel pohvale o Jugoslaviji in priznanje predsedniku Titu, ki jih je izrekel de Gaulle v zdravici ob lanskoletnem obisku takratnega predsednika zveznega izvršnega sveta Mika Špiljka v Parizu in ugotovil, da je prispevek de Gaulla vtkan v zgodovino jug. narodov in v njihovo borbo za svobodo, neodvisnost in nacionalno suverenost. Zato bo lik de Gaulla ostal v trajnem spominu jugoslovanskim narodom. (…)
Primorski dnevnik, 12. novembra 1970
Spomin na de Gaulla je počastil ves svet
Pariz, 12. nov. (Po telefonu). Danes dopoldne je bila v pariški katedrali Notre-Dame zadušnica za bivšim predsednikom francoske republike generalom Charlesom de Gaullom, ki ji je poleg predsednika republike Pompidouja in članov francoske vlade prisostvovalo skoraj 100 šefov tujih držav in predsednikov vlad raznih dežel, med njimi tudi ameriški predsednik Nixon in predsednik prezidija Sovjetske zveze Podgorni. Pod naslovom »zadnje slovo« je današnji dnevnik France Soir z velikimi črkami zapisal: »Colombey – prestolnica Francije, Pariz – prestolnica sveta.« (…)
General de Gaule, kljub temu, da je bil general v svojem življenju, nikoli ni mogel povsem uresničiti svoje zamisli, da bi združil ves francoski narod. Toda kaže, da mu je to uspelo vsaj za en dan po svoji smrti.
Delo, 13. novembra 1970
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib