Velika umetniška dela niso brezčasna, kot jih pogosto označujemo, prej so mnogočasna, saj so sposobna spregovoriti o različnih časih in nas zato nagovarjajo vedno znova. Tako se mi je, denimo, pred leti za roman »Herzog« Saula Bellowa, izdan leta 1964, med branjem zazdelo, da opisuje prav ta naš, vase pregloboko zagledan čas, v katerem se človek nikakor ne zmore iztrgati iz primeža iluzije lastne pomembnosti oziroma iz iluzije nezgrešljivosti in nepogrešljivosti lastnega mnenja. S svojo nepretrgano polemiko s svetom je bil namreč Herzog nedvomno človek tretjega tisočletja, človek, ki v zgolj navidezno obstoječem svetu, z zgolj navideznimi prijatelji ali sledilci bije neutruden in brezkončen boj za svoj prav.
Osuplo sem zato prebiral njegove notranje monologe in začutil resnično potrebo po tišini, po odmiku od neprestane izmenjave mnenj, po sestopu s pobesnelega družbeno...