Jugozahodni veter je pri nas značilen predhodnik atlantskih vremenskih motenj in toplejši jesenski dnevi so po navadi pred prihodom vremenskih front. Za njimi se običajno veter umiri. Tokrat je bilo drugače, pravzaprav ravno obrnjeno, saj pred prihodom včerajšnje vremenske fronte skorajda ni pihalo, razen »tik pred zdajci«. Jugo je pomagal morju, da se je ob plimi dvignilo še nekoliko višje, kot bi se brez njegove pomoči. Na Bovškem je zjutraj prišlo do kombinacije sicer izrazitega vetra, ki je pihal zaradi razlike v zračnem tlaku, ter učinka reliefa, ki je vse skupaj še okrepil. Močan veter, ki je pihal čez Kaninsko pogorje, se je ob spuščanju vzdolž pobočij v dolino Soče dodatno pospešil, podobno kot se dogaja pri burji. Pri tem se je verjetno še nekoliko pospešil zaradi razmeroma ozke doline in skupek tega so bili zelo močni vetrovni sunki, ki so v Bovcu ob jugozahodniku precej redkejši, kot kadar tam piha burja. Zgodaj zjutraj je veter presegel hitrost 100 kilometrov na uro, a je na srečo potem kar hitro slabel. Za primerjavo, na Kaninu je naša samodejna meteorološka postaja namerila najmočnejši sunek okoli 150 kilometrov na uro, še vse dopoldne pa je pihalo tudi več kot 70 kilometrov na uro.
Tako razgibano vreme se je dobesedno čez noč spremenilo v včerajšnjo precej bolj sivo različico novembrskega vremena, razen na Primorskem. Saj se večkrat vreme spremeni dobesedno čez noč, a precej pogosteje prav zaradi prehoda izrazitejše vremenske fronte, tokrat pa je sprememba zamujala za en dan. Morda boste rekli, da se grem malenkosti, a najbrž niste imeli nič proti, da je bolj sivo novembrsko vreme zamudilo en dan. Takega vremena, kot smo ga imeli včeraj, bomo verjetno ta mesec in pozimi še siti.