Naslednje jutro je glavni mestni pomol že gostil slovesnost ob pomembnem dogodku, ki velja za zadnje dejanje z desetdnevno vojno izborjene polne suverenosti Republike Slovenije. Zamislil si ga je republiški sekretar za informiranje Jelko Kacin. Občina je poskrbela za oder, ozvočenje in stojnico z nekaj osvežilnega. Kacin si je zaželel še pečenega vola, a zato je bilo premalo časa in resnici na ljubo se tudi potrudil nisem, da bi klical po gostilnah, hlevih in klavnicah. Navsezadnje biki niso bili nič krivi za to, kar se nam je bilo zgodilo.
Prišlo je iz vse države nekaj več kot tisoč uniformiranih teritorialcev, stotina policistov, domačinov je bilo bolj malo, in državni vrh s predsednikom republiškega predsedstva Milanom Kučanom na čelu. Spregovorila sta poleg predsednika še sekretarja za notranje zadeve in za obrambo Bavčar in Janša, ki sta si izmenjala zahvale in čestitke policiji ter teritorialni obrambi, na koncu pa sem vse prisotne pozdravil še jaz kot domačin in v duhu stališča občinske skupščine z odhodom zadnjega jugoslovanskega vojaka najavil pričetek postopne demilitarizacije republike. Res da je bila osamosvojitev izborjena tudi z orožjem, a dlje od primerno usposobljene in opremljene policije in teritorialne obrambe v Kopru nismo verjeli v nujo po oboroženi sili z vsemi atributi klasične vojske, kakršno imamo in še dograjujemo danes. No, bil sem edini govorec, ki ni prejel aplavza niti dveh rok. Le veliko mrkih pogledov in nekaj tudi zvočnega negodovanja.
V spomin na tisti dan in v političnih razmerah, ki jih doživljamo že leto in pol ter vsak dan slabše, se povabilu na ponedeljkovo slovesnost v koprski osnovni šoli Antona Ukmarja nisem odzval. Zanimivo, tudi Milana Kučana, ki ne zamudi proslave, ko je nanjo vabljen, tokrat nisem videl. Pa ja, sem si mislil, da razume, kar pravi sedanji predsednik države Pahor, da so to »redki trenutki, ko je prav, da skupnost stopi skupaj in praznuje, kar nam je skupno«. No, priznajmo si, da praznik moramo tudi intimno čutiti, zato da se ob njem veselimo. Če si ga oblast prisvoji, ga prikroji svojim potrebam, svojemu razumevanju in tolmačenju slavljenega zgodovinskega trenutka, je lahko le še njen. Odvzela ga je vsem drugim.
Da je letos tako, je v ponedeljek dokazal takoj po neposrednem prenosu proslave v Kopru dokumentarec na prvem programu TV Slovenija z naslovom Hrepenenje naroda. Pripovedovalci in pripoved izključno po kroju Demosa, SDS in premierja. Ne nazadnje je sporen že sam dan začetka agresije JLA, ki ga SDS-ovsko zgodovinopisje vztrajno zaznamuje 27. in ne 26. junija 1991, potem ko je bilo ničkolikokrat dokazano, da so enote jugoslovanske armade odkorakale iz kasarn in se napotile k meji z Italijo na Primorskem dan prej! Precejšnja sramota je tak dokumentarec za TV Slovenijo; odličen morda za kako Nova24TV, ne pa za glavni javni medijski servis.
Sedanji obrambni minister Matej Tonin, ki je bil osemletni deček, ko so vojaki JLA odhajali, in bi zato zlahka prepustil oder onemu, ki je odhod izpeljal, torej Borisu Žnidariču, nas je v njegovem značilnem moraliziranju pozval k umirjanju vse bolj pregretih političnih strasti v državi, pozabil pa je na to, da je sam kot udeleženec v vladi eden glavnih generatorjev te napetosti. In da bi je bilo takoj manj, če ne že kar konec v trenutku, ko bi vlada odstopila in bi se dogovorili za čimprejšnjo izvedbo predčasnih volitev.
Ali še koga razen oblastnikov veselijo državni prazniki v takih razmerah? Morda le, še če so dela prosti.
Aurelio Juri, Koper