V svojem odgovoru ne navajate nič novega, le ugotavljate, da »uboge« zavarovalnice niso nič krive, borili ste se z vsemi sredstvi, da tiste, ki odločajo, prepričate o dobrobiti zavarovancev, vendar vas niso razumeli in vam niso pritrdili.
Navajate tudi, da je sredstva v sklad plačeval delodajalec, vendar pozabite na dejstvo, da je bil v ta namen nekoliko zmanjšan osebni dohodek (govorim o konkretnem primeru).
Nikjer ne omenjate, ali obstajajo kakšne obresti na denar, ki je shranjen pri vas. Del denarja bo pri vas 22 let, poleg tega pa še vrsto let v času plačevanja sredstev.
Pravite, da ni res, da zavarovanci ne bodo dobili svojega denarja, ta je zavarovan tudi za primer smrti. Dejstvo je, da bi ta sredstva moral v celoti dobiti upokojenec in ne njegovi dediči.
Cinično se mi zdi, da vaš plan izplačevanja sredstev ni prilagojen starosti pri upokojitvi, ampak je (na primer) pri tistem, ki se je upokojil pri 68 letih, v startu takšen, da zelo verjetno svojih sredstev ne bo realiziral v času svojega življenja (69 let + 20 let predujma rente ali rente, + 2 leti za preostanek sredstev). Prav na tem mestu mi manjka vaš pristop, ki bi pokazal, da vas resnično skrbi za svoje zavarovance.
Še večji cinizem se mi zdi, da zadnja preostala sredstva plačate kot rento v višini 30 evrov na tri mesece. Mogoče, če bi se preselili v kakšno revno afriško državo, da bi 10 evrov na mesec zneslo za kruh za 15 dni.
Vendar vi niste nič krivi, vi le izpolnjujete navodila in sledite zakonom. Ali imate podatke, koliko upokojencev umre, preden izkoristi bogato upokojensko življenje s pomočjo rent, ki mu jih določite iz njegovih sredstev?
Vem, da je z vaše strani vse to možno zaviti v celofan humanosti in predpisov, vendar vam ne zaupam več in zaključujem dopisovanje, v upanju, da bo vsaj nekdo od vaših bodočih varovancev premislil, ali ne bi raje svojega denarja zaupal Piki Nogavički.
Nenad Kohn, Nova Gorica