»V času, ko za preživetje potrebujemo vsaj dvesto petdeset televizijskih postaj in troslojni toaletni papir, se podobni otoki (navidez neposeljeni in divji – op. p.) zdijo za življenje popolnoma neprimerni. Seveda je to daleč od resnice. Drži, da so okruški kopnine videti kot ostro nasprotje bližnjega britanskega otočja, kjer se Angleži, Valižani, Škoti, Irci, Pandžabci, Paštuni, Sikhi, Poljaki, Španci, Albanci, Rusi in pripadniki skoraj vseh drugih nacionalnosti tega sveta prerivajo za nekaj kvadratnih metrov prav pasje dragih stanovanj, kamor bi se lahko zvečer utrujeni vračali z dela in kjer bi lahko tekali njihovi otroci. Na otokih Farne pa se kolonije kozark, gag, viharnikov, školjkaric, komatnih deževnikov, arktičnih čiger, lumen, njork in celo mlakaric vsako leto znova drenjajo za pravico do nekaj kvadratnih centimetrov dragocenega otoškega skalovja, kamor bodo znosili svoja gnezda. Vsak dan se bodo vračali na otok s polnimi kljuni inčunov in mesnatih školjk, da bi nahranili svoje mladiče. Ti bodo kmalu tekali ali pač samo plahutali z malimi krilci in čakali, da se starši vrnejo oprtani s hrano.«
Ne vem, kdo drug bi znal tako mimogrede in kot najbolj samoumevno povezati prostorsko stisko ptičev in ljudi. Boris Kolar, biolog, ekolog, ekotoksikolog z redno...