Ne moremo si privoščiti novega odloka, ki nas bo v petek seznanil, da covid-19 ni več karantenska bolezen. Ljudje ne bodo razumeli. Po dveh letih strahu bo polovica populacije spet v stiski. Tukaj pogrešam vlogo velikih mednarodnih organizacij, kot sta ECDC in WHO, ki morata pripraviti kažipot za naprej. Dobra in transparentna komunikacija s prebivalstvom ne poteka čez noč.
Potrebujemo jasna stališča. Kdaj bo tisti trenutek, ko bo tveganje sprejemljivo? Kdaj bomo prešli v obvladljiv covid-19? Ko bo cepljenje dostopno za najmlajše? Ko bo presežna umrljivost primerljiva s predpandemskim časom? Kdaj covid-19 ne bo več karantenska bolezen? Kdaj se bo ustavilo iskanje stikov (obveščanje, v kakšni obliki bo verjetno ostalo)? Kdaj bodo prilagodili semafor držav ECDC (vezan primarno na število primerov, kar je že zdaj narobe)? Kaj bo z omejevanjem na mejah (epidemiološko zame vedno vprašljivo)? Potrebujemo plan. Potrebujemo podporo mednarodnih organizacij, ker je epidemija globalna in »vsak po svoje« nas ne pripeljejo daleč. Odgovor pa je vseeno »kmalu«. In to je tista luč. Upanje. N1info.si
