Na začetku tedna je v Kinodvoru potekala premiera dokumentarnega filma Delo na zahtevo (The Gig Is Up), po projekciji pa je sledil pogovor. Novinar Lenart Kučić se je o platformnem delu pogovarjal z Dejanom Jefimom iz Sindikata taksistov, predsednico sindikata Mladi plus Teo Jarc in raziskovalko na Mirovnem inštitutu Majo Breznik. Govorili so o poslovnih modelih in delavskih pravicah. O Lyftu, Deliverooju, Woltu, Uberju in Amazonu. O tem, kar smo prej gledali. O tem, kako platformni kapitalisti milijonom najprej ponudijo dobre plače, prožen delovnik in neodvisnost, kmalu zatem pa se te obljube razblinijo. Nižajo jim kilometrino, ne plačujejo jim prispevkov, kaj šele dopust. Še odpustijo jih ne tako, kot je treba. Izbrišejo jih iz aplikacije – deaktivirajo jih.
Platformno delo zavzema svet
A njihove besede so bile skoraj odveč, saj smo ta film že gledali. Pred dvema letoma; v režiji Kena Loacha in z naslovom Medtem ko vas ni bilo. In če smo takrat gledali brezposelnega Rickyja iz Newcastla, ki je ob obljubi mleka in medu odprl espe, opravljal 14-urne delavnike in uriniral v stekleničko, skrito med paketi v kombiju, potem v dokuju Delo na zahtevo skozi kolaž zgodb v slogu cinéma verité gledamo platformne prekarce od Nigerije do Francije. In kot je po filmu povedala Tea Jarc, vidimo, da se je ta sodobna ekonomija, to novodobno izkoriščanje delavcev, razraslo na številna področja. »Delo na zahtevo je vse bolj prisotno. Od raznašalcev hrane, taksi voznikov, čistilk do skrbstvenih in spletnih delavcev, ki opravljajo različna mala dela. Tudi delo v poklicih, za katere si tega ne bi mislili, bo v prihodnosti potekalo preko platform,« opozarja predsednica sindikata.
Toda če so ti mali, nevidni poklici tako rekoč povsod in če naj bi bilo takšnih delavcev do leta 2025 po svetu že 540 milijonov; vidimo tudi, kaj imajo skupnega. Ti platformni zaposlovalci najraje jemljejo tiste, ki nimajo dostopa do klasičnega delovnega razmerja. Tiste na dnu. Migrante, begunce, bivše kaznjence. »Nimam papirjev, zato ni druge, kot da delam za Uber Eats,« pravi eden izmed njih. Takšne, ki jih lahko prepričajo, da je potrošnik bog, oni pa nevidni. Takšne, ki jih ob padcu s kolesa bolj skrbi pošiljka kot lastno zdravje. Neki delavec recimo pove, da se za dostavo pelje tudi v rdečo in med kamioni. Celo tisti, ki prej niso bili na dnu, se kmalu znajdejo tam. Včasih sem se lahko brezskrbno odpeljala na plažo, danes nimam za bencin za obisk staršev, pripoveduje ameriška šoferka Uberja in Lyfta. Neki drugi delavec pravi, da je od dela poleg mizerne plače dobil visok pritisk in diabetes.
Odrekanje delavskih pravic
A najbolj perverzno je pojasnilo teh platformnih podjetij, zakaj za delavce, ki jih izžemajo, ne prevzemajo nikakršne odgovornosti. Češ da njihova primarna dejavnost ni storitvena, saj da so v resnici tehnološka podjetja. »Ta podjetja niso posredniki, niti spletne platforme, ampak delodajalci, dolžni zagotavljati pravice. Zakonodajalci in nadzorniki bi se morali nehati pretvarjati, da to ni nezakonito. Ta film je povedal, kakšna ekonomija je to – to je pekel,« je bila jasna Maja Breznik z Mirovnega inštituta. Sindikalist Dejan Jefim pa je navrgel anekdoto o tem, kako so Uberjevi vozniki stavkali v Afriki. »Ko sem bil tam, je potekal velik protest. Kaj se je zgodilo? Naslednji dan so se vozniki, ki niso protestirali, smejali tistim, ki so protestirali. Iz sistema se je namreč izključilo tako veliko število ljudi, da je algoritem zaradi pomanjkanja voznikov preostalim preprosto povečal postavko. Za več kot štirikrat.«
In ta krasni novi svet je seveda že pred vrati. Pred dnevi je 2000 Uberjevcev stavkalo v Zagrebu. »Želimo humani pristop. Nismo roboti,« jih je bilo slišati. Jarčeva je opozorila, da se takšen scenarij obeta tudi pri nas, četudi so delavci, ki so jih intervjuvali, zaenkrat zadovoljni. »Sindikati iz drugih držav, s katerimi sodelujemo, so nas opozorili, da je bilo tudi pri njih pred leti tako. Pogoji so bili dobri, potem pa se vse spremeni.« In dodala, da je skrajni čas, da se nehamo pretvarjati, da za vsemi temi storitvami ne stojijo delavci. »Topel obrok se ne prikaže čudežno na našem kavču. Ni problem, da te stvari obstajajo, ampak naj bodo regulirane. Ta podjetja morajo prevzeti odgovornost za delavce.«