Na 239 kilometrov dolgi progi od Coma do Bergama je Pogačar podrl nekaj rekordov. Izboljšal je do sobote najboljšo slovensko uvrstitev na dirki padajočega listja (drugo mesto Janija Brajkoviča leta 2008), postal tretji v zgodovini s sočasno zmago na tritedenski dirki in z vsaj dvema spomenikoma – aprila je slavil na enodnevni klasiki Liege–Bastogne–Liege – v istem letu (pred tem Italijan Fausto Coppi leta 1949 in Belgijec Eddy Merckx 1969, 1971, 1972, 1973) in četrti, ki je poleg Toura v isti sezoni slavil tudi po Lombardiji: to je pred tem uspelo Coppiju (1949), Merckxu (1971, 1972) in Francozu Bernardu Hinaultu (1979).
Pogačar – to je bil njegov prvi nastop po Lombardiji – si je pot do 30. zmage v profesionalni karieri in 13. v letošnji sezoni, s čimer se je izenačil z Rogličem in Belgijcem Woutom van Aertom, tlakoval dobrih 35 kilometrov pred ciljem na prelazu Ganda, dolgem 9,3 kilometra in s povprečnim naklonom 7,1 stopinje. Na vrhu si je privozil pol minute prednosti pred zasledovalci, na spustu pa se mu je pridružil le domači matador Fausto Masnada (Deceuninck-Quick-Step). Odločitev o zmagovalcu je padla v ciljnem sprintu, v katerem pa 27-letni Italijan ni imel nobenih možnosti proti superšampionu s Klanca pri Komendi.
»Bil je zares težak dan. Ko sem se odločil za napad, sem mislil, da bo še kdo šel z mano. Zadnji vzpon in spust sem izvedel samostojno, vedel pa sem, da je v ozadju Masnada, ki pozna te ceste in me bo prej ali slej ujel na spustu. Nisem pa vedel, da mi ne bo menjal na koncu. Imela sva dovolj prednosti pred zadnjim klancem in finišem,« je ocenil Tadej Pogačar, ki je s 23 leti in 18 dnevi postal najmlajši zmagovalec Lombardije po letu 1969. Rekorder je še vedno Belgijec Jean-Pierre Monsere, ki je pred 52 leti slavil pri starosti 21 let in 33 dni, le nekaj mesecev kasneje pa je pri 22 letih in pol umrl v prometni nesreči, ko je na dirki na cesto pripeljal avtomobil, trčil vanj in svetovni prvak na cestni preizkušnji profesionalcev leta 1970 v Leicestru je umrl na mestu nesreče.
Pogačar, prvi na svetovni jakostni lestvici, je takole ocenil dirko in sezono: »V zadnjem delu sezone sem bil kakšen dan dober, kakšen drug dan pa ne. Tokrat je bil na srečo dober dan. Ne vem, kaj to pomeni zgodovinsko. Vsaka zmaga je zame pomembna, še posebej ta, saj sem dolgo sanjal, da bi na italijanskih cestah tekmoval z najboljšimi. Zdaj sem bil tukaj in zmagal. Noro.« Roglič v soboto v Lombardiji ni imel svojega dneva, saj na zadnjih dveh vzponih ni mogel slediti najboljšim. Vseeno je bil na koncu četrti, v sprintu za »bron« pa ga je ugnal le Britanec Adam Yates (Ineos Grenadiers). »Drži, bilo je težko. Ko nimaš pravih nog, kot jih tokrat nisem imel, je še toliko težje. Precej sem trpel. Na koncu je noro, da sem sploh prišel do takšnega rezultata. Seveda smo ciljali na vrh, ampak nismo bili dovolj dobri,« je priznal Primož Roglič.
Ne glede na četrto mesto je 31-letni Kisovčan zadovoljen s sezono. »Bilo je veliko vzponov in padcev, a iz nje bomo vzeli le tisto najboljše, lepe spomine. Zdaj pride na vrsto zaslužen dopust,« je dejal Roglič, ki ima v karieri še enkrat toliko zmag kot Pogačar (60), med aktivnimi kolesarji je z naskokom najuspešnejši Britanec Mark Cavendish (156), sledita mu Španec Alejandro Valverde (130) in Slovak Peter Sagan (119), Slovenec je enajsti. O Pogačarjevi zmagi je Roglič povedal: »Pri tem ni česa dodati. Tadej si je zaslužil zmago. Bil je daleč najmočnejši. Če bi lahko šel z njim, bi šel, a nisem imel pravih nog. Nekako sem se le držal zraven in čakal na zaključek.«