Temu primerno pada tudi interes za nogomet. Ob nedavnem slovenskem derbiju so večinski del klientele ljubljanskega gostišča, v katerem se nogomet vendarle še gleda, bolj zanimale kvalifikacije za motociklistično dirko. Tudi usoda reprezentance je, zdi se, zanimiva manjšinskemu delu državljanov. Slovenski reprezentančni nogomet daje vtis dopolnjujočega dolgčasa občemu državnemu dolgčasu. Kajti kaj oziroma s kom sploh še poskusiti? Kdo lahko dvigne duha? Osemnajstletniki, kot je Kompan, ki kot da spominja na Marka Elsnerja? Hoče igrati in ima smisel za sodelovanje. A po izročilu domače nogometne paradigme mora mladenič bržkone še »dozoreti«. Verjetno tja do štiriindvajsetega leta, ko bo zamenjal par klubov in ga bo morda marsikdo že pozabil. Upati je, da ne.
Izmed številnih tekem je tako ponedeljkova slovenska tekma Slovenije z Rusijo precej nespektakularen obet. Tudi stavniške kvote napovedujejo škrto srečanje z manjšim številom golov, ne nujno na obeh straneh, in ob veliki možnostih za remi. V bržkone deževnih razmerah in ob politični krizi. Kombinacija, ki spominja na zgodnja osemdeseta v Jugoslaviji, na neperspektiven politično-ekonomski dolgčas, poosebljen v stabilizacijskih ukrepih Milke Planinc in neuspehih nogometne reprezentance v času selektorjev, kot sta bila Todor Veselinović in Miloš Milutinović.