Simone Signoret 1921–1985
Čeprav rojena v Nemčiji, v Wiesbadnu, je bila Simone Henriette Charlotte Kaminker, kot je njeno pravo ime, hčerka francoskih staršev in je svojo kariero začela v Franciji. Priimek Signoret je za nastope med vojno vzela po materi, saj je bil njen priimek Kaminker judovski. Za naš seznam je zanimiva, ker je leta 1959 kot prva Francozinja dobila oskarja za glavno žensko vlogo. Šlo je za film Visoka družba. Simone Signoret je bila nominirana še enkrat, in sicer leta 1965 za film Ladja norcev. Francoska igralka, ki je bila od leta 1951 poročena s slavnim pevcem in igralcem Yvesom Montandom, je začela igrati v zgodnjih štiridesetih. Prvič so jo v špici beležili v filmu Béatrice devant le désir leta 1944, njena prva angleška vloga pa je iz leta 1948, ko je nastopila v filmu Proti vetru. Svetovno slavo in zanimanje Hollywooda si je prislužila z vlogo prostitutke v filmu Zlata čelada (1952), za katero je prejela tudi najvišjo angleško filmsko nagrado. Skupaj je igrala v kakšnih 50 filmih, ob obeh nominacijah pa kritiki izpostavljajo tudi njeni vlogi v političnih filmih Priznanje režiserja Coste Gavrasa (1970) in Vojska v senci (1969).
Anouk Aimee 1932
Tudi Françoise Sorya Dreyfus je posnela več kot 70 filmov in se štirikrat poročila. Prvič je nastopila pri štirinajstih, a njen prvi uspeh je prišel leta 1958 s filmom Les Amants de Montparnasse. Velika uspeha sta njena nastopa v filmih Sladko življenje ter 8 in pol Federica Fellinija, za oskarja pa je bila nominirana za glavno vlogo v filmu Moški in ženska Clauda Leloucha iz leta 1966. Film je sicer dobil kopico mednarodnih nagrad in velja za enega najboljših filmov vseh časov. Kritiki pri Anouk Aimee omenjajo še film Lola in vlogo Bere v spektaklu Sodoma in Gomora.
Brigitte Bardot 1934
Pariška igralka in pevka je zaslovela s filmom In bog je ustvaril žensko iz leta 1956. V erotični komediji, ki jo je režiral prvi od njenih štirih mož Roger Vadim, se vmes tudi (povsem) sleče. B. B., kot so jo imenovali, velja za seks simbol petdesetih in šestdesetih let, slavili so je praktično na vseh kontinentih, bila je na vseh naslovnicah. Posnela je kakih 50 filmov, kritiki hvalijo Resnico (1960) in Viva Maria! (1965). Leta 1973 se je na vrhuncu poslovila, se posvetila zaščiti živali in kasneje stopila med Le Penove ekstremne desničarje.
Catherine Deneuve 1943
V Parizu rojena igralka je bila nominirana za oskarja za glavno žensko vlogo leta 1992 v filmu Indochine. Deneuvejeva se je rodila v igralski družini, njen prvi partner je bil režiser Roger Vadim, a je delala tudi z Bunuelom, Truffautom, Aldrichem, Chabrolom in Polanskim. Strokovnjaki so navdušeni nad filmi Repulsion (1965), Belle de Jour (1967) in Tristana (1970), iz osemdesetih let pa nad enim najboljših vampirskih filmov Lakota (1983). Deneuvejeva je obraz sodobne Francije, borka za legalizacijo splava in borka proti smrtni kazni.
Isabelle Huppert 1953
Leta 2016 je bila nominirana za oskarja v filmu Elle in čeprav nagrade ni dobila, je Huppertova verjetno največkrat nominirana in nagrajena francoska igralka vseh časov. Samo za nagrado cesar so jo nominirali 16-krat. Nastopa tako v filmih kot v gledališču, za sabo ima več kot 120 celovečernih filmov. Prvi veliki film je bil Les Valseuses (1974), prvi v angleškem jeziku pa Rosebud (1975). Igrala je celo v filmu Nebeška vrata (1980). Hvalijo še Violette Nozière (1978), Zgodbo o ženski (1988), La Cérémonie (1995) in predvsem Učiteljico klavirja (2001).
Isabelle Adjani 1955
V Parizu rojena igralka alžirsko-turško-nemškega porekla je igrala že od svojega desetega leta, zgodovina pa se je bo spominjala po vlogah velikih osebnosti iz zgodovine in kar po petih nagradah cesar za najboljšo žensko glavno vlogo. Zgodba o Adeli H. (1975) je njen prvi veliki film, za vlogo v katerem je bila nominirana tudi za oskarja (drugi je bil Camille Claudel, 1988). Kritiki omenjajo tudi filme Najemnika (1976), Nosferatu (1979), Possesion (1981), Kvartet (1981), Podzemlje (1985), Kraljica Margot (1994)… Mimogrede, Adjanijeva nasprotuje cerkveni logiki, ki prepoveduje kondome.
Juliette Binoche 1964
Na televizijskih kanalih zadnje tedne vrtijo komedijo Dekle mojega brata, kjer igra Juliette Binoche, publika po svetu pa jo seveda bolj ceni po glavni vlogi v filmu Čokolada (2000), za katero so jo nominirali za oskarja. Tega je sicer dobila štiri leta prej za stransko vlogo v filmu Angleški pacient. Med njene najboljše filme štejejo Sramoto iz leta 1992, vse tri filme iz serije Tri barve Krzysztofa Kieślowskega, pa tudi francoski triler Skrito iz leta 2005, ki je dobil vse večje evropske nagrade, nominacije za oskarja pa na splošno presenečenje ne.
Marion Cotillard 1975
Dve orjaški vlogi ima v svojem arzenalu Cotillardova: Državni sovražnik (2009) in La Vie en Rose (2007), ki je biografija Edith Piaf. Njena prva velika vloga je bil nastop v francoski uspešnici Taxi, na angleško območje pa se je prvič odpravila leta 2003, ko je igrala v Burtonovi Veliki ribi. Cotillardova je trenutno ena najbolj zaželenih igralk v Hollywoodu, naj gre za filme o superjunakih, ljubezenske drame ali grozljivke. Francoska igralka je za vlogo Edith Piaf dobila oskarja za glavno vlogo, za vlogo v filmu Dva dneva, ena noč pa je bila za oskarja nominirana.
Eva Green 1980
O Greenovi, francoski igralki judovskih korenin, smo pisali zadnjič, ko smo naštevali najbolj zanimive ženske v serijah o Jamesu Bondu. A igralka iz Pariza ima še nekaj adutov. Tudi eno svojih prvih vlog v Bertoluccijevih Sanjačih iz leta 2003. Casino Royale (2006) je bil njen peti film. Igrala je v filmih 300, Mesto greha in Euphoria. K svojim projektom jo vabita tako Tim Burton kot Roman Polanski, njena zadnja uspešnica pa je znanstvenofantastični film Proxima (2019). Ne gre pozabiti tudi njene vloge v TV-seriji Penny Dreadful.
Lea Seydoux 1985
Zvezdnica je svojo kariero začela v manjših francoskih filmih, pozornost pa je pritegnila v filmu Le Belle Persone (2008) in se začela pojavljati v Hollywoodu: Neslavne barabe Quentina Tarantina (2009), Robin Hood Ridleyja Scotta (2010), Polnoč v Parizu Woodyja Allena (2011) in tudi Misija nemogoče: Protokol duha. Leta 2013 je v Cannesu prejela zlato palmo za vlogo lezbične študentke v filmu Modra je najtoplejša barva in čeprav je v ZDA ne hvalijo tako kot v Evropi, je igrala tudi v Grand Budapest Hotel in dveh filmih o Jamesu Bondu: Spectre in Ni časa za smrt.