Zadetek v polno
Očitno je torej projekt za mestno življenje zadetek v polno. Kdorkoli je imel pred 12 leti, ko je bil objavljen natečaj za obnovo Cukrarne, tako videnje propadajočega poslopja, je moral biti resničen vizionar. »Živo se še spomnim obupa ob pogledu na obstoječe načrte – stropne višine od 2,10 metra do 2,20 metra, etaže, pregrajene na polovici oken, opečnata stena v izredno slabem stanju. Kaj sploh lahko narediš? Najbolje bi bilo vse skupaj zbrisati! To je vse za stran!« je tedanje občutke v reviji Outsider opisoval Boris Matić, eden izmed arhitektov biroja Scapelab, ki je projektiral Cukrarno. »Od obstoječega stanja, ki ni ponujalo nobene prostorske prednosti, do praznega parterja in programa galerije je bila dolga pot. Program Cukrarne v natečajni nalogi ni bil predpisan, niti ni bil zahtevan s strani investitorja. Sami smo se odločili predlagati dejavnost, ki se nam je zdela smiselna. Minilo je nekaj let, da so MOL in ostali deležniki podprli naš predlog.«
V resnici ni pomembno, koliko let je minilo od tedaj, ko se je začela razvijati zgodba revitalizacije tovarne sladkorja. Bolj pomembno je, kakšno simbolno funkcijo ima prostor ta hip. Ta pa močno presega okvire mestne četrti in celo prestolnice.
Če pri Cukrarni pogledamo čez cesto, tam namreč vidimo kompleks starih vojašnic. Nad njim drži roko država, ki tudi načrtuje obnovo, s tem pa se sedanji vladi precej mudi. V severno krilo vojašnice bi namreč radi naselili Muzej slovenske osamosvojitve, ker je to po mnenju vlade nujna kulturna investicija, češ da nas »k njegovi ustanovitvi zavezuje plebiscit o samostojnosti iz leta 1990, kjer se je 95 odstotkov prebivalcev takratne socialistične republike odločilo, da želijo živeti v samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji«. Za obnovo stare vojašnice imajo tudi že rezervirana proračunska sredstva, tri milijone letos, štiri prihodnje leto, javno naročilo za obnovitvena dela naj bi bilo oddano v začetku prihodnjega leta, dela pa končana že do konca prihodnjega leta. Tako nam je že zdaj jasno, da obnova vojašnice ne bo arhitekturni presežek, temveč prej politično skrpucalo, ki bo služilo potešitvi partikularne ambicije trenutne državne oblasti.
Prepad med občino in državo
In prav tu je kaveljc simbolnega pomena Cukrarne. Njen obstoj v letu 2021 je materialni dokaz mestne kulturne politike, ki gleda v prihodnost. In državni načrt za »revitalizacijo« vojašnic na Roški je evidenten dokaz, da je trenutna državna kulturna politika obrnjena v preteklost.
Progresivna mestna kulturna politika se kaže v štirih izdelanih strategijah, ki so jih spisali do zdaj. Zadnja zajema usmeritev mestne kulture v letih 2020 do 2023, z usmeritvijo do 2027. V njej ponovno zagovarjajo koncept mestnega razvoja na podlagi kulture (culture-based urban development), ki, kot pravijo, sloni na »širšem razumevanju kulture, ki presega tradicionalne (administrativne) delitve kulturnih dejavnosti na umetnost, kulturno dediščino, knjižničarstvo, ustvarjalne industrije itn.«.
Po drugi strani v osnutku Nacionalnega programa za kulturo, ki je te dni pricurljal v javnost, še vedno anahronistično piše, da »kultura, umetnost in ustvarjalnost še posebej pomagajo oblikovati slovensko narodno, domoljubno in državotvorno zavest ter temeljne etične vrednote slehernega posameznika«. Kar je, milo rečeno, koncept kulture 19. stoletja, če se že tako radi zmerjamo s tem stoletjem. Zaradi tega v videnju, kakšna naj bo sodobna kulturna politika, med državo in mestom zija Potočka zijalka. Celo MOL sam ugotavlja, da sta oviri pri razvoju mestne kulturne politike prav »neusklajenost strateških ciljev MOL in države na področju kulture kot posledica večletne odsotnosti nacionalnega kulturnega programa« in »odsotnost posluha nacionalne kulturne politike za strateške projekte MOL na področju kulture, ki so nacionalnega in mednarodnega značaja«.
Ne bi bilo slabo, če bi se država v viziji kulturne politike zgledovala po prestolnici. Poanta je v tem, da je mesto meščanom pripravilo teren, da kulturo dobesedno živijo. Mesto za to zagotovi infrastrukturo, ki jo skupaj z meščani vsebinsko napolni. Seveda je v tej točki najlažje kritizirati in pavšalno zakričati, da mesto ne stori dovolj za kulturnike ter da brezkompromisno uničuje neodvisna kulturna jedra, kot je bila Avtonomna cona Rog. Zgodba o izselitvi rogovcev je res črna packa mestne kulturne politike, predvsem zaradi načina, kako se je zgodila, a to ne pomeni, da je nov kompleks, ki ga tam pospešeno gradijo, a priori napačen. Če bo zaživel kot javen mestni kulturni prostor, bo meščanom v prid. Tako kot preostala kulturna infrastruktura, v katero je vlagalo mesto: Švicarija, Plečnikova hiša, Kino Šiška, Kinodvor, nazadnje tudi Vila Zlatica. V teku vsakdana se meščani niti ne zavedamo, kako močno je mesto kulturno napredovalo v zadnjem desetletju. Predvsem v smislu dostopnosti kulturnega dogajanja. Pravzaprav so v zadnjih letih mestne institucije v primerjavi z državnimi v prestolnici prevzele primat, saj bolje in hitreje sledijo urbanemu kulturnemu konzumentu. Preprosto so bolj sodobne. Za to pa je treba imeti drzno vizijo. Zaradi te vizije Ljubljančani na srečo lahko doživimo kulturo leta 2021 ne le kot ogledovanje tankov osamosvojitvene vojne v obrtniško popleskanih sobicah bivše vojašnice, temveč kot kavo na stopnicah pred arhitekturno vrhunsko prenovljeno tovarno sladkorja.