Tako nekako si predstavljamo »dialog«. Izmenjava mnenj, a podkrepljenih z dejstvi, ki dandanašnji večinoma pomenijo preverljiva dejstva, do katerih pridemo s pomočjo nekega objektivnega postopka, ki ga lahko ponovi ali preveri kdor koli. Se prepriča, da nekaj res drži.
No, tudi pri vremenu je precej dialogov med meteorologi. Pogosto se krešejo mnenja in utemeljitve z dejstvi, ki jih tehtamo in preverjamo. Pa čeprav nekateri niso stoodstotno zanesljivi, ampak govorimo bolj ali manj le o stopnji njihove verjetnosti. In prav ta občutek, da pri vremenu le redko nekaj res stoodstotno drži, nas je naredil malce bolj previdne v svojih trditvah, z leti se malo obrusita pretirana samozavest in ego, saj vsakega zagotovo »za vogalom« pričaka situacija, ki ga postavi na realna tla, namreč, da boš prej ali slej pri napovedi vsaj deloma usekal mimo. Smo pa zato v nevarnosti, da ta previdnost vodi v preveč izmuzljivo izražanje, tako da morda kdaj vremenska napoved izpade kot skupek vseh možnih pojavov, da na koncu skoraj ne veš več, kakšno točno naj bi bilo napovedano vreme.
Zavedamo se te nevarnosti, a včasih se zgodi, da je vreme res skoraj vse, kar se z njim lahko dogaja: da sije sonce, pa se pooblači, pa vmes malo podežuje, da ne govorimo o vetru, megli in podobnem. Pravzaprav je tako vreme najtežje opisati tako, da napoved ne deluje, kot da bi vse pojme zmetali v mešalnik, ga vključili, nastalo zmes pa »izlili na papir«, napisali v obliki vremenske napovedi. Morda kdaj pride do tega, da se mnenja krešejo med sabo, a ker imamo pred sabo skupni cilj – čim točneje napovedati vreme – smo ugotovili, da tu ne pomaga trmasto vztrajanje pri svojem samo zato, da bo obveljala tvoja, ampak je bolj smiselno, da bo napoved čim točnejša, zato je pametneje privzeti argumente, ki se zdijo tehtnejši. Ko bi bili sposobni tudi na drugih področjih prepoznati skupni cilj, najbrž ne bi bili tako razdeljeni.
