Kot pove Pia Bizjak, predsednica KS Nova vas, je vas z gručastim jedrom in zaselki lepa in gostoljubna tudi jeseni. »Kolesarjenje je priljubljeno vse leto, čedalje več je tudi pohodnikov. Skoraj vse leto so zasedeni tudi vsi trije objekti, kjer je mogoče dobiti sobo za spanje in apartma. Obiskovalci lahko potrkajo tudi na vrata kmetije pri Borisu Goreli ali višje pri Valterju Pucerju z Vrha. Je pa skoraj pri vsaki hiši mogoče najti vino in tudi kantino,« še pove Bizjakova. Na tabli v središču vasi je zarisana večina tematskih poti. »V nastajanju je nova karta, pred kratkim smo uredili poti proti zaselkom Krkavče, Padna in Sv. Peter. Zavedamo se, da bo treba poti označiti tudi na trasi. Trudimo se za to,« še pove sogovornica. In po istrsko zaključi pogovor: »Ma, se vpraša domačina – in sploh ni problema, da je ne bi našli.«
Župnija še danes v Krkavčah
Tokrat nas je pot v zaledje piranske občine vodila zaradi iskanja pučev, nekoč vodnih zajetij, ki so jih prebivalci uporabljali za napajanje živine in – kot je povedal domačin Aljoša Pucer, ki nas je pospremil skozi vas – tudi za umivanje glave. »Tukaj, kjer stojimo danes, je bil nekoč skrajni konec vasi. V puč, kot pravimo zajetju, se je stekala deževnica in voda s ceste in je dejansko služila tudi za pranje perila in umivanje las,« pove bolj v hecu. Kot doda, so puč leta 1950 zaradi prihoda avtobusa v vas zasuli. V današnjem osrednjem delu vasi, kjer je nekoč stal puč, so leta 1953 zgradili kulturni dom in gostilno Štarija pr' Vance, ki je tudi ena izmed dveh v vasi, ki obratuje še danes. Za bujnim vrtom gostilne Na Burji pa goste, po vnaprejšnji rezervaciji mize, pričaka obnovljena istrska hiša s pristno istrsko kulinariko.
Tako rekoč z vrha vasi se sprehodimo do starega dela, ki je tik pod cerkvijo. »Kot zanimivost lahko povem, da je na eni strani ceste živela družina Godina, na drugi pa zelo bogata družina Dolgan z veliko otroki. Cesta je bila nekoč povezava s svetom. Ne nazadnje so vaščani, prav tako otroci, po njej hodili do župnije, ki pa je bila – tako kot še danes – v Krkavčah,« pove Aljoša. Sogovornik razloži, da so predniki po njej peš hodili v Buje prodajat na tržnico poljščine in na sejem kupovat kokoši in teleta. Predvsem ženske so vsak dan hodile v Koper, Piran in Izolo prodajat jajca, mleko, tudi drva.
Ljudje so se bali štrig
Med sprehodom po tihi vasi v oko padejo urejena dvorišča, ograjena s suhim zidom, tudi oboki in s kapelico na vsakem križišču. »Ljudje so tukaj verovali v štrige (čarovnice, op. p.), ki so bile tema vsakdanjih pogovorov. Ljudje so verjeli, da se na križišču cest srečujejo in temu v bran so postavljali kapelice,« pove in pripomni, da so v vasi ženski, ki je izstopala zato, ker se ni zapletala v vaške čenče, ali pa zato, ker je bila samotarka, pripisali demonske moči in jo ožigosali kot štrigo, z njo pa strašili otroke.
Makadamska in delno zaraščena pot od vasi mimo oljčnih nasadov in dreves s figami vodi proti Krkavčam. Veliko je tudi starih murv, ki jih je okrog leta 1700 imela skoraj vsaka hiša. »Sviloprejke, ki so se hranile z listi, so domačinke nosile v Benečijo. Šlo je za enega najdonosnejših poslov,« izvemo med sprehodom do izvira, ki so ga domačini postavili leta 1850. »Veste, v Istri so dedovali vsi potomci. Če je bilo veliko otrok, je vsak dobil premalo, da bi preživel družino. Zato so žene s tihotapljenjem prinesle vsaj nekaj denarja za davke. Ko so se vračale iz mest, so s seboj prinesle umazane rjuhe, kombineže in budante šinjor (spodnje perilo, op. p.) in jih doma v kotlih prale s pepelom. Pozimi, ko je bila voda v vasi, so hodile spirat do zajetja, kjer so jim postavili perišče. Ko se je perilo posušilo, so ga zložile, zlikale in odnesle nazaj.«
Otroci so se bali vraga v zidu
Med pohodom je bilo treba gledati tudi pod noge, saj je delno kamnita pot močno načeta. Izvemo, da že dobrih 50 let moški iz vasi ne opravljajo rabute. Gre za nekoč obvezno delo, ko so brezposelni moški enkrat na leto popravljali s kamnom tlakovano cesto. Govorimo o cesti, ki pohodnika pripelje v Deli, del, kjer stoji kamniti most, ki velja za mejnik med piransko in koprsko občino na krkavčanski strani. Že slabih sto metrov naprej, v precej zaraščenem gozdu, dih vzame visok kamnit zid, lep primer suhe gradnje. Podoben je ohranjen v Fiesi. »Vsako nedeljo zaradi maše in med tednom zaradi verouka še kak dan več so otroci hodili mimo tega zidu v Krkavče, v župnijo. Da se ne bi zaigrali na poti, so jih starši prepričali, da je v zidu vrag,« Aljoša razloži poimenovanje zidu kot vragov zid.
Iz gozda pot pripelje do glavne ceste v Krkavčah, kjer je ob robu ceste velik puč, v njem pa zlate ribice in pes, ki se je prišel ohladit in napit postane vode. Na tej točki se pot obrne nazaj proti Novi vasi in zaključi v vaškem muzeju, Kapelučini hiši, poimenovani po zadnji gospodinji Ančki Kapeloča. V ozki kamniti hiši je na ogled etnološka zbirka predmetov, ki so jih uporabljali v vsakdanjem življenju. Hiša pa je že sama po sebi tako zanimiva, da si jo je vredno ogledati z lokalnim pripovedovalcem zgodb, kar Aljoša zagotovo je.