Številne najdbe hranijo muzeji, marsikje pa so na ogled in situ, v arheoloških parkih ali na za obisk urejenih najdiščih. Bogato zgodovinsko in kulturno dediščino hranijo tudi knjižnice in arhivi, nanjo opozarjajo spomeniki in zaščitene stavbe, med številnimi pa vodijo urejene poti dediščine ter spominske in kulturne poti.
V Sloveniji je več kot 200 muzejev in muzejskih zbirk. Najpomembnejšo dediščino hranijo trije muzeji in sicer Narodni muzej, Slovenski etnografski muzej in Prirodoslovni muzej Slovenije. Med evropsko pomembne sodi vsekakor Muzej prve svetovne vojne v Kobaridu, ki mu je svet Evrope podelil nagrado evropski muzej leta.
V večini večjih mest so pokrajinski muzeji in muzeji novejše zgodovine, posebno privlačni pa so različni tematski muzeji, kakršen je na primer Tehniški muzej Slovenije v Bistri pri Vrhniki. Kopica manjših muzejev in zbirk po vsej Sloveniji razkriva preteklost različnih značilnih obrtnih in poklicnih znanj – od steklarstva, gasilstva in čebelarstva do kovaštva, čipkarstva, vinogradništva, planšarstva, hmeljarstva… Posebno pozornost zbujajo rudarski muzeji s podzemnimi doživetji, kakršni so v Idriji, Velenju in Mežici, ter etnološki muzeji na prostem, kakršen je v Rogatcu.
Slovenija je arhitekturno bogata dežela. Glavno mesto Ljubljana je svojevrstno razstavišče dosežkov znamenitega evropskega arhitekta Jožeta Plečnika. O njegovi ustvarjalnosti priča tudi Arhitekturni muzej v Ljubljani.
A podobe slovenskih mest in vasi so nastajale že stoletja prej – s cerkvami, samostani in gradovi, ki segajo v čas romanike, s prvimi srednjeveškimi mesti, z renesančnimi dvorci in mestnimi hišami, z baročnimi stavbnimi oblikami, s klasicističnimi parki in palačami, s secesijskimi hoteli in bankami. Mnogo obnovljenih pročelij po slovenskih mestih priča o spoštovanju nekdanjih arhitekturnih dosežkov. Ohranjena lepota slovenskih gradov je pogosto zavetje muzejev in galerij, pa tudi razkošnih in prestižnih prireditvenih dvoran.
Poleg vpetosti v tokove evropskega stavbarstva je arhitekturno podobo Slovenije s številnimi znamenitostmi in posebnostmi zaznamovala ljudska ustvarjalnost, ki od kraja do kraja kaže različne obraze. V obmorskih krajih in na Vipavskem se ponaša s kamnoseškimi detajli, ob Soči s strehami, kritimi s korci, ki so nadomestili prej prevladujočo slamnato krtino. Ta je še danes znamenitost Prekmurja. Pozornosti vredne so stare kašče in znameniti slovenski kozolci, marsikje je slikovit tudi vaški vodnjak.
Izraz kulturni turizem je leta 1986 sicer uvedel Klemens Unger, v nasprotju s prej uporabljenim konceptom študijskih potovanj pa so pri kulturnem turizmu pomembni tudi zabavni, estetski in čustveni vidiki. Kulturni turizem torej pomeni, da je motiv za obisk kulturna ponudba, od zgodovinskih in arhitekturnih znamenitosti do različnih dogodkov ali prireditev, vključno s festivali, ki so v zadnjem času postali eno glavnih gonil kulturnega turizma. A to še zdaleč ni vse – sem namreč sodijo tudi doživetja, povezana s kulinariko in lokalnimi tradicijami.
Ocenjujejo, da kulturni turizem pomeni 40 odstotkov vsega evropskega turizma, kar seveda ni presenetljivo. Samo pomislite na vsa mesteca in mesta na stari celini, ki ste jih že obiskali in si jih ogledali, in vse kraje, ki so še vedno na vašem seznamu želja. Seveda si večina želi ogledati na prvem mestu Benetke, pa Pariz, Dunaj, Prago, Krakov, Madrid, Rim, Salzburg, mogoče pa tudi Rothenburg ob der Tauber ali Giverny ali Volterro ali Vence ali Hallstatt…
A v zadnjem letu in pol so se karte precej premešale, predvsem pa so številni spoznali, da jim ni treba iti prav daleč, da bi si ogledali stara lepa mesta, čudovite trge, zanimive muzeje, skrite čarobne točke ali pa si ogledali predstavo oziroma prisluhnili koncertu. Aktualni postajajo Vipava, Goriška brda, Kobarid, Brežice, grad Štatenberg, grad Bogenšperk, Idrija, Javorca, Kamnik, Kostanjevica na Krki, Lipica, Škocjanske jame, Ptuj, Ribnica… Prav vsak kraj skriva svoje bisere.
V zadnjem letu in pol je ogromno Slovenk in Slovencev spoznalo, da je naša država polna presenečenj, za katera sploh vedeli niso, izjemnih krajev in enkratnih ljudi. Ves svet hodi v Ljubljano, da si ogleda najstarejše kolo ali najstarejšo piščal na svetu. Dolge ure se vozijo iz sosednjih držav, da si lahko ogledajo predstavo v okviru enega od brezštevilnih festivalov, ki bogatijo naš vsakdan, ali prisluhnejo koncertu, ki nam polepša teden. Mi imamo vse to pred nosom.
